Pomen univerzalnosti za smisel življenja

Včeraj sem imel uvodno predavanje iz letošnjega ciklusa Kritična pozitivna psihologija. Skušal sem razmestiti osnovne koordinate, znotraj katerih se bomo gibali to šolsko leto. Pri tem sem sledil osnovni ideji, ki sega v čas francoske revolucije, ko so ljudje iskreno verjeli, da je nova ideja v Evropi, ki jo velja resno premišljevati in ji slediti, ideja sreče posameznika. Na žalost se je v naslednjih desetletjih izkazalo, da je to preveč radikalna ideja, zato so nacionalizmi iz sredine XIX. stoletje ustoličili novo idejo: lahko si posameznik, a le, če si najprej Nemec, Francoz … Univerzalnost idej, med katerimi je tudi ideja sreče neponovljivega posameznika, je zamenjala partikularnost. Ki jo je do absurdnega ekstrema kasneje prignal Hitler. Problematičnost in grozljivost takega uveljavljanja partikularnosti ponazarja preprosta ideja: če hočemo povzdigniti nemški narod, mora en cel narod, judje, izginiti. Temeljna ideja mojega razmišljanja o kritični pozitivni psihologiji, je zato univerzalnost. Ali nekoliko drugače: posameznik je lahko srečen in njegovo življenje je lahko izpolnjeno le, kolikor je zavezan univerzalnemu. Prav zato imam kup dobrih razlog, da priporočam v branje tole izvrstno knjigo: Astra Taylor, Democracy May Not Exist But We'll Miss it When It's Gone.

Enako lahko rečem za prizadevanja enkratnega, neponovljivega posameznika, da bi živel a meaningful life, da bi bil srečen in izpolnjen. Morda se zdi, da se ni treba truditi, da bi postal srečen in izpolnjen, vendar pogreša eno in drugo, ko spoznava, da se je odrekel univerzalnemu, ker je preveč verjel v partikularnost tega, kar mu ponuja industrija sreče ali mu ponujajo upravljavci sveta, da bi povečevali dobičke elite in privatizirali, kar je sploh še mogoče privatizirati.
 
Vsako človeško bitje je zavezano nezavedni želji, kot je pokazal Freud. Njena narava je nenavadna, in je ni lahko razumeti. A prav zaradi nje je človek zmožen za to, kar izraža nemška beseda Aufklärung, zastopa pa histerična ženska, s katero se rojeva psihoanaliza kot nekaj resnično novega.  
 
Če je v tistih časih veljalo, da je ženska seksualnost nevarna in da njen užitek lahko uniči družbo, številni moški so iskreno verjeli v zapisano, zato so bili enako iskreno prepričani, da je treba ženske nadzorovati in držati na kratko, kot se reče, potem je jasno, da je histerija vdor v vsakdanje življenje in prekinitev z njim, sama prekinitev pa ponuja možnost povsem novega razmišljanja – tudi o naravi želje in seksualnega užitka. Ko se rojeva psihoanaliza, nastaja rez v družbenem polju, ki ga preprosto ni mogoče odstraniti. Mogoče ga je zanikati in celo utajiti, a je še vedno tam. Kar pomeni, da ga vselej nekdo zastopa.
 
Zastopa ga natanko v imenu smiselnosti eksistence, njenega pomena in vzvišene naravnanosti k univerzalnemu. Ali kot zapiše Astra Taylor v svoji knjigi: morda idealov res nikoli ne bomo dosegli, zato pa naravnavajo in uravnavajo naša življenja in naša prizadevanja, da podelimo smisel lastnim eksistencam.
 
Kritična pozitivna psihologija je naravnana natanko k vzvišenim idejam in k spoznanjem, kako zelo pomembne so za naša vsakdanja življenja.