Pomen tega, kar prihaja iz riti

Pri zajtrku smo naredili refleksijo serije The Handmaid's Tale. In se vprašali, zakaj na koncu June stori, kar stori. Zakaj se ne obnaša bolj civilizirano, zakaj ne pusti sodiščem, da opravijo svoje, zakaj se ne zanaša na pravno državo, zakaj vzame zadeve v svoje roke. In zakaj ji sotrpinke sledijo, saj bi morale vedeti, da ni pravično, kar počnejo.

Ugotovimo, da so ljudje včasih tako poškodovani, poškodovalo jih je zlo, da ne zmorejo drugače. Prestopili so mejo, ne po svoji volji, onkraj katere postanejo tragični. Vrnitve ni več. Tam je zlo. Je maščevalnost, je jeza, je sovraštvo. Sistem življenje je posameznika tako poškodoval, da je nepopravljivo uničen.
 
Stari so dobro vedeli, kaj je tragičnost človeških bitij.
 
Torej ne drži, da se človek vedno lahko vzame v roke, da s pomočjo jeklene volje premaguje nagnjenost k sovraštvu, maščevalnosti in ubijanju. Preprosto ne drži. Nekateri ljudje se lahko izvlečejo. Nekateri ne. Kjer je zlo, so tudi poškodbe. In ko je stavba dovolj poškodovana, se zruši.
 
Navadno rečemo, da je sistem kdaj pa kdaj bolan, da je na primer Lublana bulana. Mislimo, da je v določenem obdobju sistem v krizi, da je bolan, da ga bomo popravili, kar pomeni, da pozneje ne bo več v krizi, da ne bo več bolan.
 
Marx pa nam je že davno tega ponudil boljšo razlago za delovanje kapitalističnega sistema. Ni rekel, da je sistem bolan, rekel in dokazal je, da je bolezen sistem. Mislim, da se hitro približuje čas, ko bo Marxovo spoznanje jasno tudi zadnjemu sleherniku na tem planetu.
 
Bolezni je torej ime sistem. Kapitalistični sistem. Sistem kapitalističnega življenja, ki temelji na tekmovalnosti, egoizmu, pohlepu. A niso kar vsi posamezniki po vrsti tekmovalni, egoistični in pohlepni. Seveda niso.
 
Je pa lahko skoraj vsak posameznik tak. Lahko se znajde v položaju, da se začne tako vesti. Ko se to zgodi, novinarji brž razglasijo napad na demokracijo. A ni tako preprosto. Tudi demokracija je namreč svojevrstni napad na ljudi.
 
Demokracija v kapitalizmu napada ljudi tako, da so slednji prepričani, da ima večina prav, da večina zmaga, da je taka demokratična volja. Seveda ni.
 
Kar je demokratičnega, je pogosto zgolj oddaljena posledica delovanja družbenih mehanizmov, ki dolgo časa delujejo na navadne ljudi, da postanejo v nekaj prepričani. Ne mislim, da postanejo zaslepljeni, mislim pa na ideološke prakse, ki so bistveno več kot zgolj zaslepljevanje ljudi, da postanejo prepričani, da je res nekaj, kar dokazljivo ni res.
 
Ideološke prakse so praktični načini vsakdanjega življenja, ki realne probleme ljudi zapakirajo tako, da so videti kot sprejemljivi in rešljivi, čeprav niso in je njihovo reševanje dolgoročno uničujoče.
 
Dober primer takih praks je poudarjanje potrebe po zmanjševanju količin ogljikovega dioksida v ozračju. Vsak dan se vrstijo izjave, da moramo narediti vse mogoče, da bomo zmanjšali količine tega problematičnega plina.
 
Še bolj problematičen je metan, a o njem nihče ne črne ne črne in ne bele. Nasprotno. Mediji nenehno prinašajo nove in nove oglase, ki poudarjajo pomen mesa. Narejeni so tako, da dobivajo ljudje jasna sporočila, kako pomembno je jesti meso, in sicer od doma vzrejenih in doma zaklanih živali. Če je meso slovenskega porekla in je domače, je kajpak čist nekaj drugega, kot če je vzrejeno na tujem in je na tujem tudi zaklano. Nihče ne pove, zakaj bi bilo absolutno nujno jesti meso, ker ga pač ni treba, toda jesti ga je vseeno treba.
 
Da proizvedejo krave in biki orjaške količine metana, ki prihaja iz njihovih riti, je kajpak postransko. Le da je v resnici ravno nasprotno.