Pomen sveže vode za kozmični narcizem

Vsaj zadnji mesec v letu bi moral biti posvečen tišini, spokojnosti in kontemplaciji. V resnici bi moral biti vsak dan namenjen sanjarjenju, meditiranju in kontempliranju. Naš privilegij je namreč ta, da živimo. Ogenj in voda sta zato dobri metafori za kontemplacijo življenja. Zlasti sveža voda je nekaj, česar nam vsem skupaj zelo primanjkuje. V decembru se čez slehernika zlije toliko postane vode, toliko klišejev, puhlic, prazne propagande, nesmiselnih in neumnih oglasov, da zapisano drži še bolj kakor sicer. Zdi se, kot da se sama zavest skrči na nekaj stavkov, ki se v neskončnost ponavljajo kot lajna, na nekaj svetlobnih učinkov, podob in imagov, ki naj bi bili všečni. Na vsakem koraku se množijo kot rak, podnevi in ponoči, kot bi hotel nekdo z njimi zasuti ta svet in ga narediti zasičenega, absurdnega in povsem nesmiselnega. Še več: vtis je, kot da bi kdo želel, da hodijo ljudje po svetu kakor zombiji, s katerimi je kajpak mogoče z lahkoto upravljati, saj so brez svoje volje.

Sveža voda pa je osvežilna, poživljajoča. Obenem je zrcalo, v katerem se lahko gledamo, s pomočjo katerega meditiramo in razmišljamo o svojem življenju. Zaradi sveže vode smo skromnejši, bolj nedolžni, manj vzvišeni in manj nastopaški, saj se zaradi nje zavedamo odpiranja lastne imaginacije, domišljije. Voda namreč ne miruje, kot miruje zrcalo na steni, v katerem se gledamo in si skušamo biti všeč.
 
Materialne dobrine bodo kajpak prej ali slej izginile, spomin na nas pa ne bo izginil, kot voda ne bo prenehala teči in kot se čas ne bo ustavil. V takem razmišljanju odkrivam kal idealiziranega narcizma, toda ta je neprimerno pomembnejši in boljši od depresivnega ugotavljanja o smrtnosti, nesmiselnosti eksistence in odvisnosti od materialnih dobrin, blaga, propagande in vsega pokvarljivega. Mislim zlasti na to, da je človeško bitje zmožno biti nepokvarljivo. Preprosto se ne strinjam, da ima vsak človek svojo ceno, da je pokvarljiv, zmožen za zlo.
 
Jaz nisem zmožen za zlo. Skrb za drugega je zato vzvišeni ideal, ki se mu priklanjam z dušo in s telesom. Ne trdim, da mi vselej uspe, zagotovo pa se trudim. Prepričan sem tudi, da končno razumem, kaj pomeni reči, da je svet en sam Narcis, ki skuša misliti samega sebe. Pomislite: svet, ki potrebuje refleksijo samega sebe in človeka, saj je brez njega povsem nemočen. 
 
Natanko zato potrebuje svet sanjavca. Človeka, ki se prepušča meditaciji o svetu, da bi ta razumel, dojel samega sebe. Kako vzvišena naloga! Kako vzvišena dolžnost! A potrebna je skromnost, ultimativna skromnost. Samo svet je lahko Narcis, nikakor človek.
 
Sem v skušnjavi, da rečem: sem vzvišen, kolikor mi uspeva spodbujati kozmični narcizem, narcizem samega kozmosa, da dojame svoje skrivnostne razsežnosti.
 
Nikakor ne dojame brez sveže vode, brez katere ni sublimacije za ideale. Ne mislim, da bi se moral človek odpovedovati idealom in živeti pritlehno življenje v postani vodi. Smisel življenju podeljuje človek, ki se odpira domišljiji, za kar potrebuje veliko sveže vode. Podeljuje ga človek, ki končno reče samemu sebi to, kar je zapisal Gaston Bachelard v sijajni knjižici o vodi in ognju: Narcis ne reče samemu sebi, da ljudi sebe takega, kakršen je. Ne, Narcis si reče nekaj drugega.
 
Reče si: jaz sem način, kako ljubim samega sebe. To pa je čisto nekaj drugega kot potrošniško zgrinjanje v prazne prostore, napolnjene z ništrcem, in čisto nekaj drugega kot zapovedano brskanje po sebi, da bi bil človek čim bolj naraven in prilagojen sodobnim ideološkim praksam, katerih zastopniki in nosilci prisegajo na naravno, v resnici pa hočejo zgolj nakopičiti še več dobičkov zase.