Pomen svetega duha za ljudi

Zbrali smo se pri sveti večerji. In modrovali. V teh dneh bi se lahko spraševali, ali je Jezus (še) pravi človek za nas. In kdo sploh je ta domnevno bradati, modrooki in dolgolasi mož iz Nazareta, za katerega še vedno ne vemo zanesljivo, da je sploh živel? Kdor verjame vanj, ima zato pred seboj zahtevno nalogo odgovoriti na vprašanje, v koga in v kaj verjame, čemu. Zanimivo je tudi vprašanje, zakaj se ljudje nasploh vedejo, kot da je treba v nekaj ali v nekoga verjeti.

Ni mi treba verjeti, je rekel Jung v nekem intervju, bilo je natanko tistega leta, ko sem se rodil. Potem je dodal: jaz vem. Če nimam dobre hipoteze, razloga ali dobrega argumenta, mi ni treba verjeti; ko jih imam, vem.
 
Tako je odgovoril na vprašanje, ali verjame v Boga.
 
Verjeti vanj pa ni enostavno. Kdor namreč verjame vanj, ne more imeti dobre ideje, v kaj sploh verjame, ker si Boga ni mogoče predstavljati, ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kaj naj bi bil. Objekt verjetja v Boga tako ne obstaja kot karkoli opisljivega, predstavljivega. Bog je lahko samo nepredstavljiv in neopisljiv.
 
Verjeti v Boga tako lahko pomeni le verjeti v nekaj nepredstavljivega in neopisljivega. In zakaj bi človek verjel v kaj takega? Mora verjeti ali mu pač ni treba, kot pravi Jung?
 
Fiziki ne verjamejo v temno energijo in temno snov, ker jim ni treba. Vedo, da obstajata, le videti ju (še) ne morejo. Nekega dne bodo natanko vedeli, kaj sta.
 
Natanko vem, kaj je psihoanaliza kot znanost o človekovi naravi, v kateri je zmožnost, da nekaj verjame, in zmožnost, da ve. Nekoč sem napisal knjigo z naslovom Freud proti papežu. Papež je namreč v tistih časih izjavil, da je psihoanaliza še zadnji nasprotnik Cerkve, potem ko je padel komunizem. Mož verjetno ni vedel, da je psihoanaliza znanost, ki zna pojasniti tudi zmožnost, da ljudje verjamejo, ali ne, na primer v Boga.
 
V resnici so takrat padle države, v katerih naj bi udejanjali komunizem, vendar ga niso. Tiste države niso imele z idejo komunizma nobene resne zveze. Komunizem je še vedno stvar prihodnosti. In verjamem, da prihodnost bo.
Vse jasneje je, da sodobni kapitalizem, ki vse bolj spominja na tehnofevdalizem, nima prihodnosti. Nastalo bo nekaj novega; vem, da bo, tudi če ne bo komunizem. Ne dvomim, da bo nastalo novo, ker je v človekovi naravi, da vedno znova ustvari novo.
 
Jung je hotel postati arheolog, postal je psihiater. Freud je bil zanj komplicirana osebnost, a verjetno je kompliciran vsak človek. Dvomil je v številna spoznanja, ki jih je zagovarjal Freud, toda dvomil je tudi on. Prav dvom je poganjal psihoanalizo naprej in danes ni nič drugače.
 
Ko ljudje zavračajo psihoanalizo, se zdi, kot da je ta nekakšen objekt ali predmet, narejen v 19. stoletju, ki ga je zgodovina povozila in pustila zadaj. Podobno bi lahko rekli za vsako znanost ali filozofijo iz 18. ali 19. stoletja. Temeljni princip vsakega razvoja pa je, da se naslednja generacija mislecev povzpne na ramena starejše in pove kaj novega. Tako je bilo vselej in tako bo tudi v bodoče. Psihoanaliza zato ne bo magično izginila iz vesolja in filozofija takisto ne.   
 
Tako bi lahko mislili, da nimata Freud in Kant ničesar skupnega, ker Freud ni bil filozof, vendar bi se močno zmotili. Vem, da imata veliko skupnega, in kar jima je skupno, je za našo prihodnost zelo pomembno, morda pa je celo odločilno.
 
Ko skuša Kant razumeti povezave med moralnim zakonom in človekovo svobodo, odkrije, da je treba zadevo obrniti. Sprva namreč mislimo, da je človek svoboden, da oblikuje moralni zakon in mu sledi, potem pa ugotovimo, da je moralni zakon pred človekovo svobodo in da zahteva od njega svobodno delovanje. Svoboda je nepogojena, terja jo razum. Človek se podreja razumu, da bi postajal svoboden. Potem ve, in mu ni treba verjeti.
 
Človek se kot bitje razuma svobodno podreja moralnemu zakonu, ki od njega terja svobodo, zato obenem ugotavlja, da je vselej že svoboden, saj se sicer ne bi mogel podrediti razumnemu moralnemu zakonu, ki terja svobodo.
 
Moralni zakon je dejstvo neskončnega, nepredstavljivega in neopisljivega čistega uma, zato ga ne moremo dokazati empirično. Z empirijo pravzaprav nima nobene zveze, pa vseeno vemo, da obstaja.
 
Ali bi se Freud podpisal pod Kantovo razmišljanje? Kadarkoli. Potem bi dodal: nadjaz ne prenese prekinitve z empirijo, zato je sadističen, medtem ko se mu človek lahko upre v imenu simbolnega zakona in ga pošlje nekam. S tem se dokončno osvobodi, kot terja razum.

Najprej sem bil izgubljen, ne samo zaradi nadjaza, kot bi bila okoli mene megla. Sveta nisem razumel, v glavi sem imel nekaj fragmentov, to pa je bilo vse. Nobene celote ni bilo, če pa se je kdaj katera za hip vendarle pojavila, je takoj nato razpadla. Spraševal sem se, kdo sem, kdo sem v resnici, kdo lahko postanem, ali je treba, da postanem nekaj, kar sedaj še nisem. Nikoli pa nisem mislil, da bi moral verjeti v kaj.  
 
Jezus je morda rekel, da bo vedno med dvema kot svet duh, če se bosta ljubila. In če ni obstajal in tega ni rekel, je izrek vseeno dober, kajti lahko dokažem obstoj svetega duha med dvema, ki se ljubita, le videti ga ni mogoče. In rekel sem med dvema, zato ni pomembno, kakšnega spola sta.
 
Ne verjamem v svetega duha, ker vem, da nujno obstaja, ko se dva ljubita.