Pomen srečevanj

Aristotel ve, da je človekova vest, povezana z moralnimi občutki, nekje globoko v človeku in je instinktivna; filozof kajpak razume instinkt drugače kakor današnji biologi ali genetiki, saj nima nobene druge možnosti. Kant dve tisočletji kasneje govori o moralni intuiciji oziroma o moralnih občutkih, ki naj bi jih imel čisto vsak človek; tudi ta filozof še ne more ničesar vedeti o genetiki. Sodobna znanost, na primer nevroznanost, govori o nevronskih mrežah, hormonih, beljakovinah in encimih, brez katerih ne bi bilo nobenega občutka za vest, moralo ali etiko. Druge znanosti, na primer biologija, poročajo, da imajo take občutke tudi sesalci in celo glodavci, kot so podgane. Očitno je torej, da za moralne in etične občutke ne potrebujemo religije ali Boga. Patricia Churchland končno napiše knjigo z naslovom Conscience: The Origins of Moral Intuition (W. W. Norton Company, 2019), v kateri detajlno spregovori o temi, ki ne zanima le mene, temveč je zanimiva in pomembna tudi objektivno, saj je človeštvo na resni preizkušnji oziroma pred problemom, pri reševanju katerega imata ključno vlogo prav morala in etika, ki seveda nista le instinkt, temveč sta simbolni dejavnosti, ki ga daleč presegata.

Patricia Churchland torej zelo dobro, zelo natančno, skrbno in prepričljivo razvija argumente za idejo, da je morala ključna za obstoj vsakega občestva, ki zato skrbi zanjo, jo prenaša z generacije na generacijo in skuša narediti čim več, da že otroci spoznavajo, kaj pomeni biti človek, ko uboga moralna pravila in se podreja etičnosti.
 
Vsak otrok je zato od rojstva izpostavljen vzgoji in skrbi, da bi se njegovi možgani naučili vzpostavljati dobre odnose z drugimi možgani, da bi se naučil sodelovati in skrbeti za druge ljudi, ki niso nujno njegovi starši ali bližnji sorodniki. Potrebno je učenje, zgolj instinkti so premalo.
 
Avtorica tako pokaže, kako pomembno je, da se človeški osebki naučijo skozi ponavljanje, nagrajevanje in kaznovanje usvajati moralne, etične norme, principe, vrednote in ne le tistih oblik vedenja, ki jih cenijo njihovi starši, temveč tudi oblike vedenja, ki so lahko povsem nove, nepredvidljive in celo povezane s prepovedmi in z grožnjami.
 
Pomembno je, da ljudje skrbijo drug za drugega, da sodelujejo in se naučijo odpovedovati, ko je na mestu empatija, pomoč drugemu človeku ali skrb zanj.
 
V luči zapisanega je zanimiv skorajšnji dogodek iz Davosa, kjer se je zbrala svetovna elita. Fotograf je naredil fotko deklet, ki tvorijo skupino podnebnih aktivistk, vendar je naknadno izrezal ugandsko podnebno aktivistko Vanesso Nakate, ki se je nato kajpak upravičeno pritožila. Rekla je tole: Afrika je najmanj odgovorna za izpuste ogljikovega dioksida, vendar najbolj trpi zaradi podnebnih sprememb. Če boste izrezovali naše podobe, ne boste spremenili ničesar. Če boste brisali naše zgodbe, to ne bo spremenilo ničesar.
 
Vanessa Nakate ima kajpak prav. Podnebne spremembe so objektivne in je vseeno, kakšne zgodbe kdo pripoveduje o njih.
 
Po drugi strani pa ravno je pomembno, kakšne zgodbe kdo pripoveduje, ker smo ljudje simbolna bitja, ne le instinktivna. Odsotnost ene zgodbe zato ni naključna, kajti odsotna je natanko zato, ker je ne želimo slišati. In ker je ne želimo slišati, je to dejstvo že argument, da je najverjetneje tesno prepletena z resnico, ki je tudi resnica nas samih.
 
Ko nočemo vedeti za resnico podnebnih sprememb, smo si zato že odžagali vejo, na kateri bolj ali manj udobno sedimo. In ne obstaja instinkt, ki bi nas v zadnjem hipu rešil pred lastno neumnostjo in neetičnostjo.