Pomen samote in tišine

Obstaja zvok tišine. Obstaja pomen samote. Obstaja smisel življenja. Za drugega človeka, vselej zanj. Ne sprehajam se zato, da bi, skladno z aktualno modo, v neokrnjeni naravi našel samega sebe, svoj notranji pristni jaz, nepokvarjeno, avtentično jedro lastne identitete. Ne, sprehajam se, da bi v samoti in tišini okrepil zmožnost za pristni, avtentični odnos do drugega, da bi znal skrbeti zanj, da bi se naučil romanja skupaj z njim. Da bi globoko dojel, kako prazno je življenja, v katerem prevladujejo brezbrižni in neusmiljeni zunanji videzi, čast brez vrlin, razum brez modrosti in užitek brez sreče, o čemer je tako dolgo in poglobljeno razmišljal Rousseau.

Obstaja tišina zgodnjega jutra. In obstaja posebna tišina poznega popoldneva, ko se odpeljem s kolesom na oddaljeni vrh. Tam ni nikogar. Rad imam to samoto. Okoli mene ni nobenega človeka, nihče ne kriči, nihče ne klepeta, nihče mi ničesar ne prodaja, nihče se ne trudi pritegniti pozornosti s kratkimi video izdelki, dolgimi deset sekund, ki naj bi nekoga zabavali ali pa morda niti to ne.
 
Je res treba pritegniti pozornost drugega? Kaj naj bi to sploh pomenilo? Da drugi opazi, da obstajam, da še živim, da sem tukaj, da nekaj delam? A zakaj bi drugi to naredil, zakaj bi bil pozoren? Ker smo socialna bitja? Mislim, da je to premalo.
 
Poplava kratkih sporočil kmalu ne pomeni ničesar več. Morda so sporočila na začetku še za silo smiselna in zabavna, morda pa celo niso. Na koncu gotovo niso. Nakopičijo se, to pa je tudi vse.
 
Omrežja so polna sporočil, teh je tako rekoč neskončno veliko, nenehno dotekajo nova, morda so nekomu namenjena. Ali pa niso?
 
Človek izgubi glavo, če samo poskuša osmisliti poplavo sporočil. Ne more jim slediti, ker jih je preprosto preveč. A če te ni v tej poplavi, pravijo, ne obstajaš. Prav, toda mene zanima, za koga naj bi sploh obstajal? Ne moreš zgolj obstajati, vselej obstajaš za nekoga. In gorje človeku, ki ne obstaja za nikogar in nima nikogar, ki bi mu rekel, da obstaja zanj.
 
Vrednost človeškega življenja ni inherentna življenju; v vesolju ni nobene vrednosti. Človeška bitja jo morajo šele ustvarjati. In ustvarjajo jo lahko samo druga za druga, skupaj, drugo človeško bitje z drugim. Človek ne more podeliti vrednosti lastnemu življenju, to lahko naredijo le drugi ljudje. In on zanje.

Samote in tišine je čez nekaj časa dovolj. Potrebujem druge ljudi, da jim prenesem pomen samote in tišine. Da jih povabim k samoti in tišini, kar je gotovo paradoksno. A saj je življenje polno paradoksov.
 
Ni res, da je vse v življenju smiselno in polno pomena. Ni vse vredno. Nekaterim zadevam pripišemo vrednost. Nekaterim ljudem pripišemo veliko vrednost. Drugim pač ne.
 
Ko je človek sam, ko je osamljenost velika, postajajo dnevi nesmiselni. Človek si želi, da bi minili, vendar se vlečejo. Resnično, obstaja možnost, ko človek ne verjame v nič, ko ni ničesar več, v kar bi še verjel; takrat ostanejo le spomini.
 
In obstaja sedanjost, ta trenutek, obstaja navzočnost sveta in nobenih pričakovanj ni več. Hitrost življenja postane dokončno absurdna, saj ni nobenega cilja, ki naj bi ga dosegel in bi imel vrednost sam po sebi.
 
Dobro je, če obstaja drugi človek. Potem je mogoče romanje v dvoje. In je mogoča ljubezen.  Brez njega ni mogoča.
 
Ne verjamem, da angeli res obstajajo, mislim pa, da lahko besedo angel uporabim kot metaforo, kajti resnično živijo ljudje, ki so kakor angeli. So darežljivi in gostoljubni, velikodušni. Ob njih se v polnosti zavem, kako nepomembno je bilo, ko sem želel biti znan, prepoznan, ko sem želel, da bi mi ploskali in mi sporočali, kako pomemben sem.
 
V resnici nisem želel vsega tega, le da nisem vedel. Take so zgolj konvencije, na katere sem v določenem času pristal. Sedaj vem. Želel sem le širokogrudnost drugega. Taka je bila moja strast. In še vedno je.