DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Pomen pravljic ob koncu sveta

5/5/2019

1 Comment

 
Vse življenje mi že iz dneva v dan na vse mogoče načine in prek vseh možnih medijev vztrajno priporočajo, naj trdo delam, naj bom discipliniran in naj močno zaupam v sistem; najprej sem moral verjeti v lokalnega, jugoslovanskega, sedaj moram že nekaj časa verjeti v globalnega, kapitalističnega. S trdim delom nimam sicer nobenih težav, z disciplino tudi ne, saj sem navajen trdo in disciplinirano delati, kar je nekoč opazil in pred pacienti izpostavil tudi Janez Rugelj, s katerim sem sodeloval, imam pa težavo z verjetjem v sistem, pri čemer me niti ne zanima, kako se imenuje.
Številke me namreč nenehno prepričujejo, da se dolge ure na delovnih mestih, podaljševanje delovnega tedna, predanost delu, zavzetost na delovnem mestu, ustvarjalnost, odrekanje in vse drugo, sem sodi tudi delo na sebi, ne splačajo prav dosti ali pa se sploh ne splačajo – mislim dobesedno na količino denarja oziroma na višino plače, ki jo delavec končno prejme, in druge nagrade.
 
Ne prepričajo pa me samo številke. Veliko bolj me pravzaprav prepričajo znanstveniki, ki jih razlagajo. In povedo na primer, da milijarderji nenehno povečujejo svoje premoženje, medtem ko se premoženje spodnje polovice delavcev ne povečuje, ampak se zmanjšuje. V ZDA na primer imajo trije najbogatejši Američani v rokah več (!) premoženja kot celotna spodnja polovica državljanov države, ki ima sicer več kot tristo milijonov prebivalcev. Znanstveniki povedo, zakaj je tako in zakaj jutri ne bo čisto nič drugače, pa naj še tako močno garamo, saj s tem ne vplivamo na zakonitosti, mehanizme in procese, ki vzdržujejo kapitalizem v dobri kondiciji.
 
Kljub temu vztrajajo, naj sanjam in tekam za sanjami, trdo delam in verjamem v sistem. Počutim se kognitivno ponižanega, ker verjamem, da sem vsaj povprečno inteligentno bitje, ki ve, da so pravljice namenjene otrokom, in enako dobro ve, kakšno funkcijo imajo, saj živijo otroci do določene starosti v pravljičnem svetu – potem pa nikoli več.
 
Verjetje me zato ne zanima niti malo, saj lahko verjamem, da imam na bančnem računu milijon evrov, pa mi tako verjetje čisto nič ne pomaga. Namesto verjetja me zato zanima vednost. Ne morem biti vraževeren in ne morem verjeti nekomu samo zato, ker vztraja, naj mu verjamem, saj vednost ne nastaja zato, ker verjamemo, ampak nastaja, ker raziskujemo, preverjamo in razmišljamo.
 
V kaj me torej hočejo prepričati? Naj verjamem v brezmejno rast, v neskončno širjenje kapitalizma in proizvodnjo dobrin, ki se nikoli ne ustavi – ne da bi imelo vse skupaj kakršne koli negativne učinke. Na primer na naravo. Na primer na živa bitja.
 
Šesto veliko izumiranje vsega živega na tem planetu si znanstveniki namreč niso izmislili. To niso ljudje, ki bi verjeli v izumiranje, ampak so ljudje, ki vedo, da smo se znašli vsi skupaj na robu preživetja natanko zaradi nebrzdane rasti, v katero naj bi naivno verjel. Hočejo torej, da se obnašam kot nezrelo, neuko, neumno bitje, ki ima zgolj toliko nevronov v glavi, da nekako verjame v pravljice in se pri tem ne meni za lastno blagostanje. Čista destrukcija, ki se dogaja vsem na očeh, čista norost.
 
Ko preberem zadnji blog, ki ga je napisal Michael Roberts, Progressive capitalism – an oxymoron, mu zato ne verjamem, saj vem, tako kot ve tudi sam. Ve, da spremembe kapitalizma kljub nenehnemu divjemu spreminjanju niso mogoče, saj tudi doslej niso bile. Čisti mit je namreč, da je kapitalizem sam od sebe naklonjen delavcem. Zlata doba kapitalizma, kot jo imenujejo, mislim na petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ni bila zlata, ker je kapitalizem tako dober, ampak je bila zlata, ker je bila pred tem svetovna vojna, delavci pa so bili zaradi sindikatov izjemno močni, kar pomeni, da so lahko pritisnili na kapitaliste in izsilili koristi zase.
 
Ne obstaja razumen kapitalist na tem svetu, ki bi želel skrbeti za dobrobit delavcev, če se mu to ne splača, če mu torej ne prinaša novih dobičkov.
 
Delavci morajo za svojo dobrobit poskrbeti sami. Najprej pa morajo biti dobro sindikalno organizirani. In v glavnem niso. Šesto veliko izumiranje je na pohodu, pa če verjamemo vanj ali pač ne.
1 Comment
Delavec
5/6/2019 12:58:33 am

Jaz nisem razočaran nad kapitalizmom. Ta odlično iz dneva v dan skrbi za (svoj) posel. Nisem niti razočaran nad politiki, ker vem da so le paradoksni javno-zasebni menedžerji tega sistema.

Razočaran sem nad delavci, pa tudi upokojenci, ki vsak 1. maj predvidljivo javkajo kako slabo živijo in se nekaj pritožujejo. Po desetletjih bede jim še vedno ni kapnilo, da so drobne pritožbe proti živali kot je globalni kapitalizem prdec v puščavi za katerega se sistem ne briga niti malo. Je bolje biti tiho in razmišljati o veliko večjih stvareh.

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    March 2023
    February 2023
    January 2023
    December 2022
    November 2022
    October 2022
    September 2022
    August 2022
    July 2022
    June 2022
    May 2022
    April 2022
    March 2022
    February 2022
    January 2022
    December 2021
    November 2021
    October 2021
    September 2021
    August 2021
    July 2021
    June 2021
    May 2021
    April 2021
    March 2021
    February 2021
    January 2021
    December 2020
    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog