Pomen pravljic ob koncu sveta

Vse življenje mi že iz dneva v dan na vse mogoče načine in prek vseh možnih medijev vztrajno priporočajo, naj trdo delam, naj bom discipliniran in naj močno zaupam v sistem; najprej sem moral verjeti v lokalnega, jugoslovanskega, sedaj moram že nekaj časa verjeti v globalnega, kapitalističnega. S trdim delom nimam sicer nobenih težav, z disciplino tudi ne, saj sem navajen trdo in disciplinirano delati, kar je nekoč opazil in pred pacienti izpostavil tudi Janez Rugelj, s katerim sem sodeloval, imam pa težavo z verjetjem v sistem, pri čemer me niti ne zanima, kako se imenuje.

Številke me namreč nenehno prepričujejo, da se dolge ure na delovnih mestih, podaljševanje delovnega tedna, predanost delu, zavzetost na delovnem mestu, ustvarjalnost, odrekanje in vse drugo, sem sodi tudi delo na sebi, ne splačajo prav dosti ali pa se sploh ne splačajo – mislim dobesedno na količino denarja oziroma na višino plače, ki jo delavec končno prejme, in druge nagrade.
 
Ne prepričajo pa me samo številke. Veliko bolj me pravzaprav prepričajo znanstveniki, ki jih razlagajo. In povedo na primer, da milijarderji nenehno povečujejo svoje premoženje, medtem ko se premoženje spodnje polovice delavcev ne povečuje, ampak se zmanjšuje. V ZDA na primer imajo trije najbogatejši Američani v rokah več (!) premoženja kot celotna spodnja polovica državljanov države, ki ima sicer več kot tristo milijonov prebivalcev. Znanstveniki povedo, zakaj je tako in zakaj jutri ne bo čisto nič drugače, pa naj še tako močno garamo, saj s tem ne vplivamo na zakonitosti, mehanizme in procese, ki vzdržujejo kapitalizem v dobri kondiciji.
 
Kljub temu vztrajajo, naj sanjam in tekam za sanjami, trdo delam in verjamem v sistem. Počutim se kognitivno ponižanega, ker verjamem, da sem vsaj povprečno inteligentno bitje, ki ve, da so pravljice namenjene otrokom, in enako dobro ve, kakšno funkcijo imajo, saj živijo otroci do določene starosti v pravljičnem svetu – potem pa nikoli več.
 
Verjetje me zato ne zanima niti malo, saj lahko verjamem, da imam na bančnem računu milijon evrov, pa mi tako verjetje čisto nič ne pomaga. Namesto verjetja me zato zanima vednost. Ne morem biti vraževeren in ne morem verjeti nekomu samo zato, ker vztraja, naj mu verjamem, saj vednost ne nastaja zato, ker verjamemo, ampak nastaja, ker raziskujemo, preverjamo in razmišljamo.
 
V kaj me torej hočejo prepričati? Naj verjamem v brezmejno rast, v neskončno širjenje kapitalizma in proizvodnjo dobrin, ki se nikoli ne ustavi – ne da bi imelo vse skupaj kakršne koli negativne učinke. Na primer na naravo. Na primer na živa bitja.
 
Šesto veliko izumiranje vsega živega na tem planetu si znanstveniki namreč niso izmislili. To niso ljudje, ki bi verjeli v izumiranje, ampak so ljudje, ki vedo, da smo se znašli vsi skupaj na robu preživetja natanko zaradi nebrzdane rasti, v katero naj bi naivno verjel. Hočejo torej, da se obnašam kot nezrelo, neuko, neumno bitje, ki ima zgolj toliko nevronov v glavi, da nekako verjame v pravljice in se pri tem ne meni za lastno blagostanje. Čista destrukcija, ki se dogaja vsem na očeh, čista norost.
 
Ko preberem zadnji blog, ki ga je napisal Michael Roberts, Progressive capitalism – an oxymoron, mu zato ne verjamem, saj vem, tako kot ve tudi sam. Ve, da spremembe kapitalizma kljub nenehnemu divjemu spreminjanju niso mogoče, saj tudi doslej niso bile. Čisti mit je namreč, da je kapitalizem sam od sebe naklonjen delavcem. Zlata doba kapitalizma, kot jo imenujejo, mislim na petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ni bila zlata, ker je kapitalizem tako dober, ampak je bila zlata, ker je bila pred tem svetovna vojna, delavci pa so bili zaradi sindikatov izjemno močni, kar pomeni, da so lahko pritisnili na kapitaliste in izsilili koristi zase.
 
Ne obstaja razumen kapitalist na tem svetu, ki bi želel skrbeti za dobrobit delavcev, če se mu to ne splača, če mu torej ne prinaša novih dobičkov.
 
Delavci morajo za svojo dobrobit poskrbeti sami. Najprej pa morajo biti dobro sindikalno organizirani. In v glavnem niso. Šesto veliko izumiranje je na pohodu, pa če verjamemo vanj ali pač ne.