Pomen pozitivne psihologije v krizi

V pozitivni psihologiji poznamo koncept vedenjskih kompetenc, ki je tesno prepleten z nekim drugim konceptom: čustveni vodja. V teh časih je še bolj pomembno, da se seznanimo z obema, kajti vedenjske kompetence ljudi, ki vodijo državo in ljudi skozi težko preizkušnjo, bodo pomembno vplivale na vedenje ljudi; zlasti bo pomembno, kdo od njih bo dobro razumel pomen empatije in čustvenega vodenja.

Čisto preprosto lahko rečemo, da je nevroznanstveno razlikovanje med nevronskimi mrežami, ki jih lahko imenujemo analitične, in mrežami, ki jih imenujemo empatične, smiselno in produktivno. Analitične mreže imenujejo znanstveniki tudi task positive networks, medtem ko so empatične mreže znane pod imenom default mode networks.
 
V vsakem primeru je pomembno vedeti, kaj delajo ene in kaj delajo druge. Čisto na kratko.
 
Analitične nevronske mreže so nujno potrebne za reševanje problemov, odločanje, načrtovanje ter perceptivno in mentalno delo. Tega ni težko razumeti. Empatične mreže pa omogočajo nekaj drugega: odprtost do novih idej, opazovanje trendov in vzorcev vedenja in delovanja drugih ljudi, odprtost do njih in do čustev. V tem primeru je zadeva nekoliko bolj zahtevna.
 
Ni namreč res, da pomeni empatija preprosto doživljanje in razumevanje čustev drugega človeka, da pomeni postaviti se v njegovo kožo in čutiti, kar čuti sam. To je zelo preprosto in preveč enostavno razumevaje empatije.
 
Empatija je najprej in bistveno odprtost – do novega, do sebe in drugih ljudi. Bistveno prispeva k takim oblikam medsebojnih odnosov, za katere je značilno medsebojno razumevanje, učenje in ustvarjanje novega. Empatija ne pomeni, da čutim žalost drugega človeka, ko je ta žalosten, ali da sočustvujem z njim. Pomeni biti v stiku ali odnosu z drugim človekom, vendar tako, da je odnos odprt do novega, da je torej kreativen, ustvarjalen, ne zaprt, zatohel in rutinski, ponavljajoč.
 
Zgodba z nevronskimi mrežami pa ima izjemno zanimivo nadaljevanje. Ljudje se pogosto vedejo tako, da poudarjajo delovanje ene mreže, ne pa tudi druge. Logika je preprosta. Ko rešujemo probleme, moramo biti analitični in lahko se zgodi, da dolgotrajno aktiviranje analitičnih mrež povsem ustavi delovanje empatičnih. Takrat se človeku zdi, da slednje mreže niso potrebne, saj je lahko zelo učinkovit reševalec problemov in odločevalec tudi brez njih. Ni čudno, da je laična psihologija opremila ljudi z razlikovanjem med čustvi in racionalnostjo ali razumom.
 
Resnica je, da kognitivne in čustvene kompetence niso vselej prepletene na način, ki vodi k najvišjim oblikam človekovega blagostanja in da je težko presegati utrjene navade ljudi, ki so bodisi preveč racionalni in analitični bodisi preveč empatični in čustveni, kot se reče.
 
Zapisano je zlasti pomembno v luči sodobnih znanstvenih spoznanj, kako lahko naše življenjske izkušnje spreminjajo celo naš genom ali genetski make-up.
 
Zakaj potem toliko ljudi vztraja, da se ne morejo spremeniti, da se ne bodo spremenili, da bodo ostali, kakršni so? Zakaj toliko ljudi želi drugim, naj ostanejo, kakršni so?
 
Znanost pravi drugače.
 
Ljudje se ves čas po malem spreminjajo. Okolje, v katerem živijo in delajo, jih spreminja. Izpostavljeni so tudi stresu, ki dolgoročno spreminja njihov genom, vpliva na hormone in vpliva na nevrogenezo oziroma ustvarjanje novih nevronov.
 
Zakaj torej ne bi vplivali na spreminjanje tako, da bi povečevalo njihovo blagostanje? Morda je prav v tem obdobju priložnost za vnovični premislek spoznanj o naravi tako imenovanih mehkih veščin, ki zajemajo ustvarjanje novih vizij, mind-set, naravnan na spremembe, učinkovito vodenje in veščine sodelovanja.