Pomen ponavljanja in zvestobe

Človek, ki stopi skozi vrata analitikove sobice, še ne ve, da je na dobri poti k vpogledu v neko zakonitost svojega delovanja, za katero je potrebno veliko razmisleka, ki se na koncu zelo splača. Upira se namreč zdravemu razumu in celo znanosti. Analitična izkušnja nas tako uči, da je mogoče oblikovati nov odnos do sveta na način, ki ga ne določajo zakonitosti taistega [vselej partikularnega] sveta. Ne mislim na svobodno voljo, saj mislim na nekaj drugega. Vsekakor drži, da vstopa človek skozi vrata analitikove sobice, ker bi se rad znebil kakega simptoma, zaradi katerega trpi, enako pa je res, da je s svojo odločitvijo že na poti, ki jo zaznamuje neka generična procedura, za katero ne moremo reči, da ni brez odnosa do resnice. Analitikova sobica je kajpak del tega sveta, toda v nekem radikalnem svetu je tudi izjema, ker mora biti. Tam se pogovarjamo bistveno drugače, kot se sicer pogovarjajo ljudje. In nikakor ni nepomembno njihovo izjavljanje, da nimajo nikogar, s katerimi bi se pogovarjali.

Človek se v analizi tako znebi simptomov in trpljenja, obenem pa vstopa v povsem drug in drugačen svet. Analiza namreč pomeni potrjevanje drugega in drugačnega sveta, kar obenem pomeni potrjevanje drugačnega načina življenja. Analiza se ne dogaja v raju ali na drugem planetu, dogaja se natanko tukaj in sedaj, toda sočasno že pomeni konstruiranje drugega in drugačnega sveta, zato tudi govorimo o generični proceduri. Analiza je generična procedura.
 
Vse to je bistveno onkraj vsakega normaliziranja pacientov in njihovega zdravljenja ali prilagajanja obstoječemu svetu. Prav o prilagajanju zares ne moremo govoriti, saj pacient spoznava, da je bil ves čas svojega življenja še preveč prilagojen, zato je tudi trpel, in ne premalo. Ujet je bil v vsakdanje imaginarije, v katere je preveč verjel in se skušal znotraj njih oblikovati kot normalna oseba ter ves čas upal, da ga bodo imeli drugi ljudje za normalnega. Pacient je v tem smislu vselej že [preveč] normalen.
 
Obstaja družbeno konstruirana normalnost, ki je v resnici skoz in skoz problematična, zato starši od otrok ne bi smeli pričakovati, da se ji bodo [zgolj] prilagajali, da bodo pridni in normalni.
 
Pacient je [tudi zaradi tega] prilagojen nenormalnemu svetu imaginarijev, v katerih ljudje nenehno odstopajo od resnice, se vedno znova podrejajo oblastnim praksam, da bi ustregli svojim gospodarjem, ki od svojih podanikov pričakujejo, dandanes še zlasti, da so srečni, tekajo za nekakšnimi sanjami, kot jim jih narekujejo drugi, da bi bili srečni, kot rečeno, in da bi 'uspeli'.
 
Ljudje naj bi bili torej srečni in gospodarji bi bili toliko bolj zadovoljni, kolikor bolj bi ljudem to uspevalo. V takem svet živimo.
 
V analizi pa postaja vse bolj jasno, kaj pomeni resnično produktivno življenje, ne imaginarno, kaj je potrjevanje življenja in kako je zares mogoče živeti na drugačne načine. Produktivno življenje gotovo ni normalno življenje, ujeto v imaginarije. To je odprto življenje.
 
Izkušnja odprtega življenja je prav posebna, presežna izkušnja. Človeka prepriča, da je dobro, če se mu nekaj zgodi, da je, paradoksno, natanko izkušnja, ko se mu nekaj zgodi, ko torej ni gospodar v lastni hiši, kot pravi Freud, osvobajajoča in zares dobra izkušnja.
 
V analizi tako spoznava, da lahko začne novo sekvenco v življenju, da lahko obrne nov list papirja, da lahko zavrne imaginarije, da se jim lahko upira brez občutkov krivde, da lahko vztraja znotraj njih, ne da bi ga pogoltnili, da lahko reče Ne, da se lahko odloča po svoje, pa če mu vsi svetujejo nasprotno, češ da mu hočejo samo dobro.
 
Resnično, pacient dobi izkušnjo, da je v svetu veliko zla že zato, ker ljudje popuščajo, odstopajo in ne vztrajajo pri tem, kar je univerzalno in je neločljivo prepleteno z resnico. V analizi dobi novo možnost, odpre se nova možnost drugačnega življenja, ki jo tudi sprejme z obema rokama.
 
Rekel sem, da analiza ne more potekati brez začetnega pacientovega da. Ko vstopi skozi vrata analitikove sobice, že pravi da. Freud upravičeno govori o transferju, ki je tehnično ime za ljubezen. Njegovo imaginarno razsežnost je treba hladno analizirati, seveda, toda simbolna razsežnost tega da je nekaj, kar bo pacienta spremljalo vse življenje. Vedel bo, da je njegova sveta dolžnost vztrajati pri da, ki je da življenju, proceduri resnice, kot bi rekel Badiou, pri tem, kar je treba vedno znova ponoviti.
 
Analiza torej ne normalizira človeka, temveč mu ponudi, prav nasprotno, izkušnjo, da je treba vztrajati, da je treba biti zvest. Ne temu ali onemu sloganu, idealu, klišeju, normi ali političnemu voditelju, modi ali mnenjem motivatorjev, javnih govorcev in teh, ki skrbijo za javno mnenje, temveč sami resnici, kot bi rekel Platon, ki se zato nekega dne preprosto spoka ven iz votline, čeprav je v njej toplo, vlažno in varno, ljudje pa lahko ves čas gledajo na zaslone in se navdušujejo nad podobami sveta.