Pomen odnosov in pomembnega drugega

Medtem ko pošiljamo v vesolje teleskop, vreden deset milijard dolarjev, presežek človeške znanosti, inteligence in inovativnosti, pošiljamo module raziskovat Mars in smo na pragu fuzijskega pridobivanje neomejenih količin energije, medtem ko robotske roke že operirajo natančneje od človeških kirurgov, se še vedno primitivno, kot da se nismo naučili ničesar, lotevamo tako imenovane ukrajinske krize, zaradi česar poslušamo tedne in tedne iste fraze, iste naučene diplomatske stavke, kot da ne obstajajo izvrstne tehnike in metode reševanja sporov – na primer mediacija. Primitivnost in neučinkovitost medčloveškega komuniciranja in sporazumevanja je neprimerljiva z matematičnimi, naravoslovnimi in inženirskimi dosežki, ki pa na žalost ne morejo zagotoviti preživetja človeštva, če se to ne nauči razumnejšega delovanja. Dodajam.

Še vedno preseneča vztrajnost, s katero nekateri strokovnjaki, zlasti psihologi in psihiatri, razumejo človekovo osebnost. Njihov besednjak vsebuje izraze, ki že dolgo nimajo mesta v sodobnem razumevanju človeka kot socialnega, simbolnega in družbenega bitja. Govorijo o psihičnih in duševnih motnjah, a so vse premalo pozorni na medsebojne odnose. Prepogosto verjamejo, da so vzroki težav nekje znotraj posameznika, na primer v njegovih genih ali v njegovi osebnosti, karkoli že to pomeni.
 
Tako razmišljanje je še bolj značilno za učitelje in vzgojitelje, ki zato prisegajo na posameznikov voljo, notranjo motivacijo in sposobnosti za odločanje za trdo delo.
 
V resnici pa je osebnost v nekem smislu iluzija, kot je prvi pokazal ameriški zdravnik Herbert Stack Sullivan, avtor medosebne teorije psihiatrije, predstavljene v knjigi The Interpersonal Theory of Psychiatry (1953), in soustanovitelj takrat vodilnega neodvisnega psihoanalitičnega inštituta. Njegovo razmišljanje je še bolj kot v njegovih časih pomembno za razumevanje osebnosti in medsebojnih odnosov v svetu tekmovalnosti, individualizma in samotnega sanjanja o nekakšni uspešnosti. 
 
Osebnosti, pravi Sullivan, ne moremo razumeti ločeno od medsebojnih odnosov. Brez njih ne more nastati, brez njih je ne moremo smiselno in celovito razložiti. Ključni so medsebojni odnosi. Pravi objekt raziskovanja osebnosti, pravi Sullivan, je zato medosebna situacija (interpersonal situation), ne individualna oseba.
 
Prav v začrtani perspektivi je zelo pomembna Sullivanova iznajdba pomembnega drugega (significant other). Ta je pomemben zlasti v zgodnjem obdobju, ko se otrok razvija in preoblikuje v osebnost. Njegove izkušnje starševskega neodobravanja in zavračanja so zato lahko temeljni razlog za tesnobo, ki jo starši s tem povzročajo, pa se pogosto tega niti ne zavedajo, misleč, kako dobri vzgojitelji so, čeprav tudi helikopterski starši, ki nenehno bdijo nad otrokom, prav tako povzročajo tesnobo.
 
Neodobravanje in zavračanje drugega človeka je pomembno tudi sicer v življenju, ne le v otroštvu, ko mora otrok razviti obrambo pred tesnobo in se zaščititi, saj ga tesnoba dolgoročno lahko uniči. Sedaj pa pride na vrsto glavno spoznanje.
 
Sullivan je spoznal, da so otroci pogosto zaskrbljeni zaradi razlogov, ki sicer ne bi obstajali, če bi se starši ali pomembni drugi vedli do otrok bolj racionalno, kot se. A princip lahko tudi razširimo na celotno družbo: če bi se družbeni akterji vedli drug do drugega bolj razumno, kot se, bi bilo med ljudmi veliko manj tesnobe. Osebnostne spremembe so tako skoraj nemogoče že zato, ker se ljudje tako neracionalno ali nerazumno obnašajo drug do drugega. Tablete, ki jih predpisujejo psihiatri, lahko za silo pomagajo posamezniku, na medsebojne odnose pa ne vplivajo prav nič, da ne govorim o družbenem življenju ljudi.
 
Družbenega življenja ljudi ne bomo spremenili s tabletami, pač pa z medsebojnimi odnosi. Ti kajpak ne nastajajo v praznem prostoru, zato so pomembne tudi empirične okoliščine, v katerih živijo ljudje. Pozivanje, naj sanjajo, da bi uspeli, je tako zgrešeno, kot je zgrešeno verjeti, da bodo ljudje postali srečni in izpolnjeni v življenju, ker bodo imeli nekateri na koncu veliko denarja, dober avto ali sanjsko hišo.
 
Brez pomembnih drugih, ki zastopajo visoke moralne in etične standarde, razum in inteligenco, noben človek ne more postati in ostati srečen. Sullivanova široka definicija medosebnih situacij in pomena pomembnega drugega za življenje vsakega človeka nam pomaga razložiti, da nekateri posamezniki vendarle premagajo boleče izkušnje iz otroštva in družinskega življenja s pomočjo pomembnega drugega, ki je bistveno drugačen od njihovih težavnih staršev, pomembnega drugega, ki ima tako veliko vlogo tudi v družbenem življenju ljudi, v katerem je vse preveč osebkov na izpostavljenih in vodilnih položajih, ki se ne znajo vesti drugače kot sebično, arogantno, povzpetniško, pohlepno, celo cinično in nesramno, tako torej, da bi otrok, če bi živel od začetka v njihovi bližini, nikoli ne zrasel v razumnega, moralnega in samozavestnega odraslega človeka brez tesnobe in bojazni, kaj vse je storil narobe ter v čem vse je moten in potreben psihiatrične obravnave, tablet ali celo električnih šokov.