Pomen očesnega stika za zdravje ljudi

Zelo pomemben del socialnega življenja ljudi je mimikrija. Očesni stik gre tako z roko v roki z afektivnimi in mentalnimi stanji ljudi. Ljudje si jih delijo, delijo pa si tudi občutek, da pripadajo, da so del istega občestva. Vse to je zelo pomembno za zdravje posameznikov, kot potrjujejo nevroznanstvene študije, pomembno pa je še nekaj drugega, česar nam nevroznanost ne more povedati, lahko pa nam pove psihoanaliza.

Ljudje, ki prisegajo na pravico do svojih mnenj, praviloma ne spoštujejo neodvisne logike teoretske misli. Verjamejo, da so njihova mnenja dovolj dobra, da teorija ni nič drugega kot abstraktno, nepomembno nakladanje brez repa in glave. O njej v resnici ne vedo tako rekoč ničesar, saj se z njo ne ukvarjajo, toda to jih ne moti. Zelo hitro so zato pripravljeni reči, da je na primer Freud zastarel, enako bi rekli za Descartesa, Hegla, Kanta ali koga drugega.
 
Ko jih povprašam, naj pokažejo, kje natančno je zastarel, v kateri knjigi, ki jo je napisal, se moti, kaj je zastarelo, mi zamerijo in rečejo, da brez veze kompliciram in da oni že vedo, da imajo prav. Zdi se jim, da imajo prav, ker so nekje nekaj slišali, kaj malega prebrali, mimogrede ujeli kako medijsko vsebino, niso pa se vprašali, kako zanesljiv je vir in zakaj verjamejo prav tem informacijam, ne pa kakim drugim; torej niso naredili refleksije, niso se prepričali, kakšna je resnica njihovih prepričanj.
 
Prav zato drži tole spoznanje: izkušnje in mnenja so dosti premalo za razvoj kritične misli, ki je samo jedro teoretske misli. Zanjo je značilno zlasti to, da sama sebe nenehno postavlja pod vprašaj, to pa pomeni, da se z refleksijo šele začne. Misel, ki sebe ne postavlja pod vprašaj, tako ne more biti niti kritična niti teoretska, zato je predvsem zaplankana, včasih nepopravljivo.
 
Ljudje se prav tako vse preveč zanašajo na svoje izkušnje, ki že po definiciji niso kritične, saj so spontane, samodejne in refleksne. Preveč se oklepajo svojih mnenj, prevečkrat dovolijo, da nanje vplivajo piarovci, ki reflekse zgolj krepijo, saj je tak njihov interes. Odrekajo se kritični misli in se ne zavedajo, da s svojim delovanjem obnavljajo klišeje, predsodke in stereotipe, da podpirajo piarovce in njihovo komercialno oglaševanje idej, signalov, podob in gesel, premalo so pozorni na še eno temeljno Freudovo lekcijo o tem, kako hitro ljudje varajo sami sebe, ne da bi se tega sploh zavedali.
 
Ne smemo torej misliti, da elite varajo ljudi, včasih se to sicer tudi zgodi, saj se ti največkrat varajo kar sami. Kako je to mogoče?
Vsak dostop do realnosti, pa naj gre za naravo, družbo, človeka samega, nujno vselej predpostavlja episteme, kot bi rekel Foucault, predpostavlja spoznavni okvir, znotraj katerega sploh lahko uzremo realnost. In tak okvir ni en sam in ne moremo reči, da je eden pravilen, objektiven, vsi drugi pa niso. To pa je nov močan razlog, zakaj potrebujemo kritično teoretsko misel, saj samo ta zna postaviti pod vprašaj okvir, o katerem govorim.
 
Mimikrija je torej kritični del medčloveških odnosov, saj je tesno prepletena z njihovim oblikovanjem in z razvijanjem empatije. Ljudje tako medsebojno sinhronizirajo ali usklajujejo svoje vedenje in delovanje, toda k ciljem naravnano skupno vedenje in delovanje je lahko brez kritične refleksije tudi skupno tlakovanje poti v pogubo.  
 
Na koncu moram zato omeniti še eno Freudovo lekcijo: retroaktivnost. Šele za nazaj, pravi Freud, zares dobro razumemo, kaj smo počeli v preteklosti. Z refleksijo torej odpremo pot k nečemu novemu, obenem pa za nazaj spremenimo preteklost in jo uzremo v novi luči. Če se potrudimo, seveda.