Pomen nostalgije

Če je kdo nostalgičen, ga ljudje običajno refleksno ožigosajo. Rečejo, da je nostalgik, kot da je to nekaj slabega, nekaj moralno pokvarjenega, kot da je znamenje šibkosti, ker naj bi bil človek ves čas obrnjen nekam naprej, v prihodnost, ne pa nazaj. Ljudje so polni takih refleksov. Obenem ne vedo dobro, kaj nostalgija je in kakšne funkcije ima, zakaj so torej človeška bitja sploh nostalgična. Še manj vedo, kako dobro in koristno je biti nostalgičen.

Obstaja zdrava doza nostalgije, pravijo nevroznanstveniki in psihologi. Nič čudnega, kajti nostalgični spomini so dobri za človeka, ki se spominja srečnih ljudi, dni, dogodkov in izkušenj. Taki spomini so kajpak povsem osebni, subjektivni in celo intimni, zato delajo največjo napako ljudje, ki spomine popravljajo, da bi bili domnevno bolj usklajeni z objektivnimi dogodki. Taki pristopi so popolnoma zgrešeni celo v primeru, ko imajo na voljo posnetke, ki pričajo, kaj se je zares dogajalo. Freud je to spoznal zgodaj, zato se je v nekem trenutku prenehal mučiti z nemogočim vprašanjem, kaj se je v pacientovi zgodovini objektivno dogajalo; psihoanaliza zato ni nikakršno brskanje po pacientovi zgodovini.
 
Nostalgija je torej lahko dobra in zelo koristna. Spomini, ki posamezniku veliko pomenijo, celo spreminjajo nekatere nevronske strukture, ki na primer vplivajo na proizvodnjo dopamina, in na hipokampusa. Hrepenenje po preteklosti ima zato lahko celo zaščitno, varovalno funkcijo. Zlasti v času, ko je človek pod stresom. Številne raziskave, narejene v zadnjem času, dokazujejo, da so ljudje, ki so bolj nagnjeni k nostalgiji, bolj socialni, prijaznejši in prijetnejši, bolj empatični in sočutnejši. Življenje doživljajo kot polno pomena in smisla. Pogled nazaj na srečne dogodke pomaga ljudem biti odpornejši na depresivna stanja in tesnobna občutenja. Taki spomini pomagajo krepiti samozavest in samospoštovanje – zlasti takrat, ko nima človek okoli sebe dobrega sogovorca ali sočloveka, ki bi bil do njega prijazen, sočuten in empatičen.
 
Verjetno ima vsak človek zakladnico lepih spominov na srečne čase in srečne trenutke. Nostalgija je način, kako črpati iz nje, da je življenje bolj smiselno in ima pomen, ki ga tako zelo potrebujemo.
 
Zapisana spoznanja danes že uvajajo kot standardni nabor dejavnosti za paciente, ki trpijo za tako boleznijo, kot je na primer Alzheimer. Uveljavlja se celo izraz terapija z reminiscencami (reminiscence therapy).
 
Ni torej res, da je treba gledati samo naprej in večno naprej in iti naprej in ponavljati, kako pomembno je, da gremo naprej. To preprosto ni res. Gremo naprej je pogosto zgolj prazen kliše, puhlica, ki ne pomeni čisto nič.
 
Za ljudi je izjemno pomembno kdaj pogledati tudi nazaj in se greti ob spominih. V mrzlem svetu, polnem odtujenosti, osamljenosti in medsebojne tekmovalnosti še zlasti. Niti slučajno ni res, da je treba samo noreti in nekam hiteti, pri tem pa ne vedeti, v čem je sploh smisel takega hitenja v imenu še enega klišeja, ki je: vse mora nenehno rasti.