Pomen medsebojnega zaupanja za obče dobro

V filmu Black Mirror: Bandersnatch (David Slade, 2018) spremljamo usodo protagonista Stefana Butlerja (Fion Whitehead), mladeniča, ki ustvarja popolnoma novo računalniško igro. Dogajanje je postavljeno v leto 1984, ko izide angleški prevod knjige La Condition postmoderne: rapport sur le savoir, pod katero se je podpisal Jean François Lyotard. Avtor v njej uvodoma zapiše tole: izraz postmodernizem označuje stanje naše kulture po preobrazbi, ki od konca XIX. stoletja spreminja pravila igre za znanost, književnost in umetnost. Pričujoča študija postavlja te preobrazbe v kontekst krize pripovedovanja. V nadaljevanju na kratko komentiram skupno prvino knjige in filma, saj to tudi zasluži, kajti takratna kriza, o kateri razmišlja Lyotard znotraj mreže, ki jo Fredric Jameson v uvodu k angleškemu prevodu njegove knjige na hitro oriše takole: nove načine razmišljanja o vednosti so odprli avtorji, kot sta Thomas Kuhn in Paul Feyerabend, vse skupaj pa predstavlja tudi polemiko s Habermasovim konceptom krize legitimiranja in transparentne komunikacije v občestvu, ki poteka brez vsakega šuma, v vmesnem času do danes ni čudežno izginila, ampak se je še zaostrila in dodatno spremenila. V tem smislu ni pomembno samo sporočanje ljudi analitikom, da nimajo nikogar, s katerim bi se resno pogovarjali, saj se verjetno tudi v preteklosti niso, temveč je pomembno zlasti medsebojno zaupanje; odločilna je njegova narava.

Tole je preprosto psihološko spoznanje, potrjeno tudi eksperimentalno. Ko se neznani ljudje prvič srečajo in premagajo začetno nezaupljivost, ki je razumna in zato pričakovana, so že v dobrem položaju, da se njihovo medsebojno zaupanje povečuje. Bolj ko si zaupajo, večja je verjetnost, da si bodo zaupali še bolj. Obenem imajo izkušnjo, kako dobro si je zaupati, saj ima od tega koristi vsakdo, ne le ena stran. Zaupanje pa ni pomembno le za posameznike, pomembno je tudi za občestva in za obče dobro, saj podpira sodelovanje in kopičenje dobrega.
 
Razmišljanje o pomenu medsebojnega zaupanja pomeni nadaljevanje začetnega spoznanja o naravi človeških osebkov, ki si danes lahko zaupajo že zato, ker imajo za seboj ne le tisočletno zgodovino medsebojnih odnosov, temveč tudi evolucijo.
 
Ljudje smo tako izjemno dobro opremljeni za medsebojno zaupanje, ki podpira sodelovanje, solidarnost, spremljata pa ju empatija in sočutje. Vse to so že koordinate bistveno drugačnega življenja od tega, h kateremu spodbuja neoliberalna logika prostih ali svobodnih trgov, ki nima nobene resne zveze niti s svobodo niti s prostostjo. Na tem svetu zato ne živi veliko svobodnih ljudi, pri čemer svobodo razumem kot zmožnost za začetek nečesa novega. Brez zaupanja se to novo nikoli ne more razširiti, tudi če je resnično, dobro in objektivno koristno za ljudi. Namesto tega imamo iz dneva v dan opraviti zlasti z logiko več istega, ki po definiciji ne prinaša ničesar novega.
 
Zaupanje v drugega človeka je najbolj pomembno natanko takrat, ko se drugi človek ne obnaša skladno z našimi pričakovanji. Takrat je pred nami izziv, da čim prej čim bolje razumemo, kaj se dogaja. Če se človek obnaša na način, ki je za nas nov in nerazumljiv, obenem pa je dober in zavezan etičnosti, kar pomeni, da je odprt, je na nas, da mu sledimo, čeprav bi se temu najraje uprli. V nasprotnem primeru mu kajpak ne sledimo, ampak se skušamo oddaljiti od njega.