Pomen ljubezni za uspeh

Še ena temeljna Freudova lekcija: preteklost ni nikoli, kar se zdi, da je. Misliti moramo vsaj še njeno resnico in možnost, da jo iznajdemo, ustvarimo na novo. Psihoanaliza zato ravno ni brskanje po preteklosti ljudi, kot še vedno mislijo številni, še manj je odkrivanje nekakšnih seksualnih travm iz otroštva, ampak je čisto nekaj drugega. Je potovanje v neznano in je prepoznavanje čarobnih razsežnosti človeških eksistenc. In če pacient morda celo vse svoje življenje verjame, kako nemočen je, v analizi odkrije oziroma spozna, kako zelo močan je [lahko]. Seveda pa ni analize brez transferja, ki je tehnično ime za ljubezen.

Živimo v svetu, v katerem ima vsaka stvar svojo nalepko s črtno kodo, kar pomeni, da je naprodaj na svobodnem trgu; nekateri ljudje so iskreno prepričani, da je mogoče prodati in kupiti čisto vse. Na takem trgu ni treba misliti, ker zadošča prebrati kodo, ki nosi informacije o blagu. Kaj potemtakem pomeni biti intelektualec – na primer v Sloveniji? Intelektualec je namreč človek, ki zna kritično misliti; mogoče je celo dovolj, če rečem, da zna misliti. Mislim na drobno zadevo, o kateri bi rad spregovoril. Človek se namreč lahko tako navadi na vsakdanjo realnost, da preprosto preneha razmišljati o njeni alternativi. Ne ukvarja se več z mislijo, da bi bilo lahko tudi drugače. Sprejema le še tisto drugačnost, ki je različica istega. V Sloveniji je tako vse bolj jasno, da je intelektualno delo predvsem to, kar je v službi kapitala, političnih interesov in mainstream ekonomije; globalno vzeto, seveda ni nič drugače. Ljudje tako nimajo dobrih idej, kako živeti, da bi preživeli podnebne spremembe, nimajo dobrih idej, kaj početi s kapitalizmom, ki vstopa v novo recesijo, nimajo dobrih idej, kako se orientirati v svetu, ki je vse bolj brez orientacije oziroma usmeritve. V takem svetu se nujno dogaja tudi to, da se ljudje združujejo po interesih in skušajo slediti logiki profitabilnosti ali dobičkonosnosti. Kdor se ne združuje z drugimi ljudmi na take predpisane načine, je prej ali slej sam. S spoznanjem, da bi bilo morda vendarle dobro še enkrat poskusiti z ljubeznijo.
 
Ljubezen je v orisanem svetu najprej neprepričljivo iskanje sorodnih duš, podobnih ljudi, ki jih je mogoče opisati z naborom znanih lastnosti, sposobnosti in značilnosti. Ljudje se tako medsebojno izbirajo, kot so navajeni izbirati izdelke, blago in mrtve predmete, zato je ljubezen obsojena na životarjenje. Če človek nima ustreznih lastnosti, pač ne morem biti z njim.
 
Sem in tja slišim kako znano osebo reči, pogosto je ženska, da [še vedno] ne ve, kaj je prava, resnična ljubezen, njeno izjavljanje naj bi zvenelo kot vrhunec modrosti, še pogosteje pa slišim, da je ljubezen preprosto to, da najdeš človeka, ki ima sorodne interese in podobne poglede na svet – danes vse skupaj lajšajo ustrezne aplikacije, naložene na pametni napravi, ki pomagajo, da takega človeka tudi čim prej najdemo.
 
V resnici pa je ljubezen vse kaj drugega. In ni res, da ne vemo, kaj je prava, resnična, globoka, pristna ljubezen.
 
Ljubezen najprej ni komercialna dejavnost, ki zadovoljuje moje skrite potrebe, želje in interese. Ljubezen pravzaprav ničesar ne zadovoljuje.
 
Ljubezen je silovito srečanje z drugim človeškim bitjem, o katerem na začetku ne morem vedeti prav dosti ali pa sploh ne vem ničesar. Ni res, da ga odkrijem po spisku in se odločim zanj, ker nečemu ustreza. V resnici drugi človek dobesedno ne ustreza. Ljubezen oba vrže iz tira.
 
Ali kot pravi Alain Badiou v knjigi o ljubezni: ljubezen pomeni odkritje drugega, srečanje z drugim, s samo drugostjo. Drugega človeka zato ne moremo izbrati s pametnim telefonom, na katerem so naloženi profili drugih ljudi, ne moremo smiselno reči, da nam lahko naprava ponudi najboljšo izbiro, ki ustreza našim interesom. Ljubezen nima nobene resne zveze z matematičnimi algoritmi.
 
Tudi če se odločimo za drugega človeka na podlagi pametnih nasvetov, to še zdaleč ni ljubezen. Ta se začne kot pustolovščina, pri čemer ne moremo biti vnaprej prepričani, kam nas bo pripeljala; ljubezen ni mogoča brez negotovosti.
 
Ljubezen je skupni odhod v neznano, ki je neznano za oba. Neznano je onkraj vsakega možnega egoizma ali narcizma ljubimcev, zato ljubezen preprosto ne more biti zadovoljevanje oziroma negovanje njunega egoizma ali narcizma. Brez bolečega postavljanja lastnega narcizma in egoizma pod vprašaj ni ljubezni. Je bolj ali manj prijetno zadovoljevanje narcizma in egoizma v smislu jaz strežem tvoji želji, ti pa moji, toda to ni ljubezen. Zlasti pa ljubezen ni čakanje enega, kaj bo storil drugi, da bo potem še sam storil nekaj …
 
V ljubezni do drugega se naučim odpovedovati se svojim interesom, naučim se spoznavati, kako nepomemben sem kot egoist ali narcis v primerjavi z neznanim, kamor se odpravljam zaradi ljubezni. In to neznano niti slučajno ne more postati del splošnega trženja dobrin, globalnega komuniciranja in spreminjanja človeških življenj v preprosto bolj ali manj prijetno in udobno preživljanje časa na svobodnih trgih.
 
Ljubezni ni mogoče stlačiti v orjaški globalni kapitalistični (u)stroj, kar pomeni, da dva, ki ljubita drug drugega, preprosto ne moreta postati njegova sestavna dela. In morda ni naključje, da je naš vsakdan tako do vrha napolnjen z žargonom o prostih trgih in komercialnosti življenja ter da je v njem tako malo besed o ljubezni. Ljubezen je namreč nevarna za komercialno spreminjanje življenja, kajti človek, ki ljubi drugega človeka, je veliko bolj odvisen od njega in potovanja v neznano kakor od propagande, reklam, političnih floskul, žargona o dobičkonosnosti, komercialne potrebe po sanjanju in uresničevanju egoističnih sanj, kopičenju premoženja in razmišljanju, kako naj odpre s.p., da bo uspel.
 
Kdor ljubi, je namreč že uspel.