Pomen empatije za obstanek

Ko ljubitelji živali zatrjujejo, da je na primer pes najboljši človekov prijatelj, da jih imajo živali rade, da čutijo, imajo čustva, jih izražajo, smo jim pripravljeni verjeti skoraj brez odlašanja, saj nimamo dobrega razloga, da jim ne bi verjeli. Verjamemo tudi, da so živali, o katerih govorijo, inteligentne, čeprav ni nujno, da vemo veliko o naravi inteligentnosti, uma in zavesti. Dovolj je, da verjamemo.

Če pa bi enako prepričanje uporabili tudi takrat, ko imamo na krožniku meso, bi se morali vprašati vsaj to, zakaj smo nenadoma tako zelo narcistični in egocentrični, zakaj vedno znova mislimo, da so nas živali sposobne imeti rade, medtem ko enako prepričano verjamemo, da moramo vsaj trikrat ali petkrat tedensko jesti meso zaklanih živali, ki so najverjetneje trpele in živele v mizeriji, preden so jih zaklali in razkosali.
 
Dejstvo je, da imamo ljudje v glavah enake nevrone, kot jih imajo živali. Številne izmed njih uporabljajo orodja, kot jih uporabljamo ljudje. Prav tako čutijo, izražajo čustva, prepoznavajo predmete, si zapomnijo prejšnje izkušnje, se učijo in se inteligentno vedejo. Nekatere živali se igrajo, mnoge odgovorno in zavzeto skrbijo za svoje mladiče, družijo se in se vedejo empatično. Prepoznavajo nevarnosti, razumejo, kdaj so ljudje zanje nevarni in kdaj niso; v prvem primeru se vedejo drugače kakor v drugem.
 
Natančen razmislek nam pove, da živali sploh niso tako zelo drugačne od nas, kot na splošno verjamemo. Evolucija nam tudi natančno razloži, kako je potekal razvoj možganov in kako še vedno poteka, kako se živali učijo in kako se učimo ljudje, pokaže nam, kako zelo podobni so principi in mehanizmi, ki vodijo in usmerjajo vsako življenje, življenje ljudi, živali in celo rastlin.
 
A kolikokrat pomislimo na vse to? Redko ali pa sploh nikoli. Živali nas v glavnem zanimajo le kot vir hrane. Pravzaprav nas ne zanimajo, saj nas zanima zgolj dejstvo, da je hrana vselej na voljo, da je okusna in da nam nudi užitek.
 
Morda se bo med nami kljub temu vse bolj širilo vedenje, za katerega smo zmožni, zmožne pa so tudi nekatere živali. Imenuje se empatija, zmožnost, da čutimo, kar čutijo drugi, da razumemo, kaj čutijo in kako čutijo, zmožnost za sočutje.
 
Ne le z drugimi ljudmi, temveč z vsemi živimi bitji. To ne pomeni, da jih moramo imeti vse po vrsti radi, težko je namreč imeti rad viruse, ki sicer verjetno niso živa bitja, bakterije in mikroorganizme, ki prenašajo hude bolezni, toda to še ne pomeni, da ne moremo razumeti njihovega delovanja, samo razumevanje pa že lahko pomembno vpliva na naše vedenje in naš odnos do življenja.
 
Ne mislim, da je empatija čudežna zmožnost, saj mi tega niti ni treba misliti. Dovolj je ugotovitev, da se je, evolucijsko vzeto, razvila z razlogom, da ima torej funkcijo, smisel in pomen. 
 
Poročila znanstvenikov pravijo, da je ta hip na robu izumrtja okoli milijon vrst živih bitij in da je to dejstvo v glavnem učinek posegov človeških bitij v naravna okolja, pa naj bo to prevelik ulov, načrtno iztrebljanje živali zaradi denarja oziroma dobičkov ali pa spreminjanje naravnih okolij v umetna.
 
Tako poseganje v naravna okolja ne more biti zelo inteligentno, kajti zaradi izumiranja živih bitij, ljudje pa smo natanko živa bitja, se lahko sistem vsega živega preprosto sesuje, to pa pomeni tudi katastrofalne posledice za ljudi. Vse je namreč povezano.
 
In empatija med drugim pomeni natanko zmožnost za izkušanje in razumevanje take povezanosti, kar pa je že nekaj čisto drugega kakor priseganje na privatno lastnino, individualizem in tekanje za svojimi sanjami, pogosto na račun sanj drugih živih bitij.