Pomen drugega človeka za osebnostno rast

Emmanuel Lévinas bere dela, pod katera sta podpisana Husserl in Heidegger. Fenomenologija je ključna razsežnost filozofske misli, ki ga navdihuje. Navdihuje tudi mene. Navdihuje me zaradi možnosti, da končno dojamem, zakaj je drugi človek, moj bližnjik tako zelo pomemben zame. Srečujem ga namreč vsak dan, vendar sem po navadi, po inerciji tako egocentričen, tako močno verjamem, da je moj ego pomemben in da predstavlja središče mojega sveta, da ga v resnici ne prepoznam in ne razumem. Nisem namreč navajen, da se zgodi, kar bi se moralo zgoditi. Lévinas pokaže, kaj bi se moralo zgoditi in čemu, če mislimo resno ne le z osebnostno rastjo, temveč predvsem z medsebojnimi odnosi, ki jih sicer nujno potrebujemo za preživetje.

Drugega človeka najprej zaznavam in spontano presojam kot ego, kot jaz. Presojam njegovo pojavljanje, načine, kako se pojavlja v mojem svetu. Vidim njegovo telo, njegovo površino, ugotavljam, kako je oblečen, kakšne oči ima, katere geste in besede uporablja, kako govori in kaj mi hoče sporočiti. Vse to počnem znotraj obzorja, ki ga ponazarja koncept egocentričnega monizma, kot ga imenuje Lévinas ob branju obeh uvodoma omenjenih filozofov.
 
Egocentrični monizem pravi, da moj ego ali jaz presoja pojavljanje drugih ljudi tako, da ohranja svojo zavest o sebi in svetu nedotaknjeno. Značilnosti drugega človeka preprosto integrira v lastni svet, presoja jih z lastnimi kategorijami, v katere verjame.
 
Srečanje z drugim človekom pa je zares pristno šele, ko se zgodi nekaj drugega in zelo drugačnega, celo dramatičnega. Zgoditi se mora tole.
 
Drugi človek se zares pojavi v mojem svetu šele takrat, ko ga zlomi, prebode, ko razsuje obzorje egocentričnega monizma, ko se pojavi kot invazija, ki uniči imperij, znotraj katerega so vsi pojavi že vnaprej določeni in razloženi kot trenutki mojega vesolja, ne pa kot trenutki drugega.
 
Ko se to zgodi, drugi človek prekine tok moje egocentrične naravnanosti na svet, blokira ga, ne dovoli mu, da se še naprej bohoti. Vznemiri svet mojega jaza, njegov monizem, imperij, ki ga varujem pred drugimi jazi. Drugi človek je zares moj bližnjik šele takrat, ko paradoksno ne dovoli s svojo navzočnostjo, da bi bil jaz še naprej tak, kakršen sem bil pred srečanjem z njim. Ne dovoli mi, da bi ohranjal svoj red v egocentričnem monizmu, da bi še naprej doživljal svet in sebe v njem kot nekoč.
 
To je pravo srečanje dveh ljudi. Z njim se prekine fenomenologija, ki jo ljudje navadno opisujejo kot način zaznavanja in razlaganja sveta, do katerega imajo vso pravico. Seveda jo imajo, saj je to nesporno. Prav tako pa imajo tudi pravico, da drugega človeka sprejmejo na orisani način.
 
Pravo srečanje z drugim človekom pomeni, da moj svet nikoli več ne bo tak, kot je bil pred srečanjem. Tudi če drugi človek izgine ali umre, se ne bom nikoli vrnil nazaj v začetno stanje.
 
Osebnostna rast, tako tako zelo priljubljeni izraz med ljudmi, se začne šele s srečanjem; rast namreč ni rast jaza. Človek se ne more osebnostno razvijati brez drugega človeka, brez srečanja z njim, ki uniči njegov egocentrični monizem.
 
Husserl, Heidegger in Lévinas s svojimi razmišljanji o naravi ega in srečevanj tlakujejo pot, na kateri lahko globoko dojamemo, kako je mogoča osebnostna rast in zakaj je pomembna, čemu naj bi se je sploh lotevali.
 
Zaradi srečanja z drugim človekom, s katerim koli drugim človekom, se namreč zgodi še nekaj. Moj ego ne more več varno bivati v svojem svetu. Odpre se in izpostavi se Drugemu. Ne le drugemu jazu ali egu, to bi bilo patetično srečanje, temveč temu, kar je onkraj njega. Drugi človek zato ni drugi jaz ali ego, temveč je drugi od njega. V tem je jedro srečevanj.
 
Ko se moj egocentrični monizem razsuje, obenem se razsuje tudi egocentrični monizem drugega jaza, sem odprt do Drugega. Ne le do drugega jaza, do njegove inteligence, lepote ali njegovih spretnostih, kar vse je sicer v vsakdanjem zaprtem fenomenološkem svetu za jaze zelo pomembno, temveč do Drugega.
 
Šele v tem trenutku sem zares svoboden.