Pomen dobrih vprašanj

Hegel zapiše v Filozofiji zgodovine: zgodovina sveta ni gledališče sreče. In ima prav. Kot ima prav Heine v ugotavljanju, da potrjevanje življenja ni bilo nikoli povsem ločeno od revolucije, kar pomeni dvoje. Prvič. Poslanstvo razsvetljenih intelektualcev ni revolucija; ta se bo zgodila tako ali tako. Drugič. Njihovo poslanstvo je, da zaščitijo revolucijo pred absurdnostjo ali zdrsom v krutost. Po domače: naloga razsvetljenih ljudi je, da ne dovolijo skušnjavcem, da zvabijo ljudi v stanje blažene brezbrižnosti in zgodovinski regres. Ali še nekoliko drugače: egalitarnost ne pomeni uniformiranosti ali množičnega konformizma, saj pomeni, da ima vsak človek enako pravico do sreče in dostojne eksistence. Tudi delavci, kakopak, to pa jih že povezuje s filozofi, kar je bržčas razvidno samo po sebi, v oblikovanju novih spiritualnih ali duhovnih moči. Karl Marx je bil eden iz množice ljudi, ki so se doslej ukvarjali z vprašanjem, kako to narediti. Ni čudno, da je skupaj Engelsom v Komunističnem manifestu zapisal, da lomasti po Evropi nova [duhovna] prikazen in straši. Ni strašila prvič, pomislite za hip na Martina Luthra, ki je trmasto vztrajal pri svobodi mišljenja čisto vsakega človeka, ne le elite, pa tudi zadnjič ne. Zgodovina se določa šele za nazaj. Retroaktivno, kot bi rekel Freud.

Čez nekaj dni, drugega maja, bo minilo natanko pol tisočletja od smrti Leonarda da Vincija. Izjemni renesančni človek je združeval predvsem spoznanja o delovanju narave in zaupanje do matematike, ljudje pa ga danes poznajo zlasti kot slikarja, ki se je podpisal pod Mona Lizo. Bil je tudi to, seveda, toda njegov odnos do narave in kozmosa, človeškega telesa in zlasti do matematike nam daje misliti, da je bil predvsem zmožen za novo, za to, kar je v samem jedru renesanse. Poosebljal je renesanso, način razumevanja sveta torej, ki povsem uhaja starim načinom razumevanja in delovanja; z renesanso ni več poti nazaj, starega sveta dobesedno ni več.
 
Raziskovanje sveta, ki ga je utelešal Leonardo, nam daje misliti zato, ker je z njim vse bolj jasno, kakšne zmožnosti imajo človeška bitja, da se razvijajo, da razvijajo sama sebe. Natanko ob Leonardu se zato zaostri vprašanje, ki ga je stoletja pozneje zastavil Foucault, ko se je spraševal, kaj naj človek naredi z voljo do revolucije. Odgovori na to vprašanje so se skozi stoletja vrteli okoli istega, pa naj bo estetizirana brezbrižnost do problemov sveta ali oddaljeno navduševanje nad kopičenjem istega. Regresi oziroma zdrsi so se dogajali znova in znova.
 
Leonardo zastopa nekaj tretjega. Prepoznava logiko [zgodovinskega] dogodka kot nečesa, kar odpira možnosti za nov način življenja, zato jo zastopa in brani, obenem pa jo skuša tudi razumeti. Na voljo nima sodobnih teoretskih konceptov, a saj jih ne potrebuje. Vztraja v tem, kar ima univerzalni značaj, in ve, da predstavlja znamenje, ki bo vselej tisti del zgodovine, za katerega nihče ne bo mogel reči, da ga lahko udobno in brez ostanka uvrstimo v ta ali oni predalček.
 
Znamenja iz zgodovine nam povedo, da univerzalno ne more vztrajati, če se človeška bitja ne odločijo zanj. Tako kot je univerzalno presežek nad vsakokratno danostjo družbenega življenja, je presežek tudi vsak človek, ki se odloči zanj, kar je zelo logično, zato bi moralo biti tudi razumljeno. Pa najpogosteje ni.
 
Kdor bo danes odpotoval v London, se bo lahko prepričal na lastne oči, kaj pomeni zapisano v akciji. Pripadniki gibanja Extinction Rebellion zasedajo javne prostore v središču Londona in vztrajajo pri tem, kar ima univerzalni značaj. Oblasti so zaskrbljene, a saj bi tudi morale biti. Ne zaradi nekaterih posameznikov, ki da se neracionalno upirajo in motijo biznis, zaradi česar jih odstranjujejo, ampak zaradi podnebnih katastrof, ki se pojavljajo na vseh koncih sveta, ne le v Londonu, biznis pa motijo še veliko bolj. Namesto posameznikov bi zato morali odstranjevati vzroke za podnebne spremembe, a jih sploh ne ali pa jih le po koščkih, toliko, kolikor dovoli biznis.
 
Dokumentarna serija Our Planet je zato dobrodošla, kajti skozi usta Davida Attenborougha prihajajo besede, ki na najboljši možni način spremljajo posnetke z vseh koncev sveta in pričajo, kolikšen davek so katastrofe že pobrale.
 
Toda oblasti kljub vsemu vselej raje usmerjajo pozornost na posameznike, da jih lahko normalizirajo, kot da bi si ustvarile objektivno veliko podobo sveta, zaradi katere je že dolgo videti, da svet, kakršnega poznamo, že čez kratek čas ne bo več mogoč, pa naj si oblastniki o tem mislijo, kar hočejo.
 
In zopet se dogaja, kar se je zgodilo že velikokrat. Medtem ko policija preganja protestnike, se v medijih ne pojavlja dovolj pogosto niti preprosta ugotovitev, da se ne zbirajo na javnih krajih, ker ravno nimajo česa početi, ampak se zbirajo, ker postavljajo prava, dobra vprašanja, da bi jih slišali. 
 
Tudi v tem je nekaj univerzalnega, le da večina ljudi tega kratko malo ne ve. Leonardo je vedel, kaj pomeni univerzalno, čeprav ni bral Kanta in Hegla, ki sta dokazala, da so predvsem filozofi privilegirani posredniki univerzalnega. Vedel je, da ni nujno, da je človek filozof, da bi bil tak posrednik. Vse je stvar odločitve.