Pomen čustvenih in socialnih navad

Jutri imam predavanje o socialni in čustveni inteligenci. Govoril bom o nevroloških podlagah obeh, zlasti pa me bo zanimalo, kaj vse pomeni inteligenca v današnjem tekmovalnem svetu, v katerem moramo živeti hitro, dinamično in pogosto drug proti drugemu, saj drugače ne moremo tekmovati med seboj, ali pa vsaj drug mimo drugega, brezbrižno, vsakdo tekajoč za svojimi sanjami. Druge raziskave, ki dokazujejo, da slovenski starši še vedno prevečkrat vzgajajo svoje otroke na avtoritarne ali, enako problematično, preveč popustljive načine, zaradi katerih so otroci razvajeni in premalo samostojni in zreli, nas dodatno silijo k razmišljanju, kaj storiti, da bodo ljudje čustveno in socialno inteligentnejši, kajti najzgodnejše okolje, v katerem živi otrok, je izjemno pomembno za razvijanje možganskih struktur, to pa je podlaga za kognitivno delovanje in za vse vrste inteligenc, med katere spadata tudi socialna in čustvena inteligenca. Zakaj je torej vse to pomembno, zakaj bi morali ljudje, zlasti starši, učitelji in vzgojitelji, o tem vedeti bistveno več, kot pa dejansko vedo?

Pomembno je zaradi kakovosti medsebojnih odnosov, ki jih v svetu, v katerem je vse več osamljenosti, potrebujemo še bolj kakor nekoč. Sreča je, da ima vsak človek v glavi možgane, ki jih je evolucija oblikovala tako, da so narejeni za spreminjanje sebe. Torej jih lahko spreminjamo, kar pomeni, da delamo z njimi to, kar imajo najraje. Richard Davidson zato vedno znova poudarja pomen afektivnega, čustvenega življenja v zgodnjih letih, ki vpliva na kasnejše razvijanje možganov, saj so takrat najbolj elastični in jih najlaže spreminjamo oziroma oblikujemo.
 
Vplivi na možgane so kajpak negativni ali pozitivni. Natanko zato je toliko pomembnejše, da skrbimo za pozitivne vplive, saj ni v našem najboljšem interesu, da imamo v glavah razsute in poškodovane možgane. In prav v tem smislu moramo nenehno poudarjati, da lahko spreminjamo možgane in njihove strukture z vzgajanjem dobrih socialnih in čustvenih navad.
 
Skrb za kakovostne medsebojne odnose zajema skrb za dobre socialne in čustvene navade, vse to pa neposredno spreminja možgane, kar je skoraj čudežno. Vedenjski posegi, kot jih imenujemo, dobesedno spreminjajo biologijo možganov, spreminjajo strukture možganov in njihove funkcije. Ne absolutno, kajpak, toda vsaj minimalne spremembe so vselej mogoče. Najbolj žalostno je zato slišati, ko kdo reče, da se ne bo spreminjal, da se ne more spreminjati, češ da je vse v genih, pri čemer ni nujno, da ve, kaj genske sekvence sploh so in kakšna je njihova funkcija. Še bolj depresivno pa je razmišljanje, da je vedenje ljudi odvisno od gibanja nebesnih teles in delovanja kozmičnih energij. In porazno je slišati sicer inteligentne ljudi, da je človek odvisen od Satana in njegovih skušnjav ali da je njegova usoda zapečatena, ker jo je določil sam ljubi Bog.   
 
Še dobro, da imam znanost, ki dokazuje nekaj čisto drugega. Da socialno in čustveno učenje vpliva na sposobnost možganov za prilagajanje ter razvijanje kognitivnega, čustvenega in socialnega delovanja ljudi.
 
Pomembno je učenje, pomembna je zmožnost za preoblikovanje odzivov na to, kar se zgodi človeku. Na primer na neprijetne dogodke, izkušnje, spomine, vse to, kar človeka prizadene. Naj navedem primer.
 
V teh dneh na tisoče otrok po vsej Veliki Britaniji protestira na cestah in poziva vlado, naj končno stori nekaj, da bodo imeli bodočnost, saj jo bo sicer uničilo globalno spreminjanje podnebja. Izjavljajo, da so jezni in da imajo dovolj starcev, ki samo govorijo, storijo pa malo ali nič. Njihov protest je tudi izraz čustvene in socialne inteligence, ki niti slučajno ne pomeni, da mora biti človek ves čas pozitiven in da mora potlačiti negativna čustva, ker se jih ne spodobi izražati, sploh pa ne v javnosti.
 
V resnici vselej pride čas, ko je edino inteligentno, da je človek jezen. Človek, ki ni jezen, ko je inteligentno biti jezen, se lahko celo zaduši od lastne blokirane jeze.
 
Dolgoletne raziskave tudi nesporno potrjujejo, da imajo čustveno inteligentni ljudje stabilne odnose z bližnjimi ljudmi, da so notranje stabilni, da so redko tesnobni in depresivni ter da so celo bolj zdravi kakor ljudje, katerih čustvena inteligenca je manj izrazita.
 
Na žalost obstaja možnost, da bodo ta svet še naprej vodili in z njim upravljali ljudje, ki nimajo čustvene in socialne inteligence niti za naprstnik.