Pomembnost za drugega

Nenehno izgubljamo ideje, zapišeta ob koncu izjemne razprave z naslovom Kaj je filozofija? Gilles Deleuze in Félix Guattari. Resnično, oklepamo se mnenj, kot da so sveta, medtem ko nas dobre ideje ne zanimajo niti malo. Filozofirali pa že ne bomo, poslušam že vse življenje. Ne vedo, kaj govorijo, a tako je. In medtem ko oblastniki raje čivkajo ter z ukrepi omejujejo državljane in državljanke dobesedno na vsakem koraku, grozijo z globami in na poslovnih sestankih pijejo samo vodo, ekonomisti ponavljajo kot lajna, da bo kmalu vse raslo, resni strokovnjaki pa opozarjajo. Berem časnik. Tako kot vsako jutro. The Guardian: Raziskovalci poudarjajo, da bi lahko vsako leto rešili tisoče življenj, ki jih izgubljamo zaradi onesnaženega zraka, telesne neaktivnosti ljudi in nezdrave prehrane, če bi sprejeli ukrepe, potrebne za spopad s podnebnimi spremembami. Po vsem svetu bi lahko rešili milijone življenj, če bi države okrepile ambicije glede zmanjšanja emisij, da bi omejile globalno ogrevanje, kot so se zavezale v svetovnem pariškem podnebnem sporazumu. Kognitivno pa je neprimerno laže omejevati ljudi, jim groziti, čivkati in pospeševati pravljice o nenehni rasti vsega. A tokrat me zanima nekaj drugega.

Zelo pomembna zmožnost človeških bitij je, da čutijo lastno vrednost. To pomeni, da čutijo, kako pomembni so, da njihovo življenje šteje, da je vredno samo po sebi. Ljudje tako verjamejo in čutijo, da so pomembni za druge ljudi, da njihovo delovanje šteje, da ima pomen za druge. Zmanjševanje takega občutenja vrednosti je zanesljiva pot k depresivnim stanjem, k pomanjkanju občutenja pomena in smisla lastnega življenja in delovanja, k tesnobnim stanjem, k občutenju, da življenje polzi iz rok in da so drugi ljudje pomembnejši, vrednejši in boljši. A ko so ljudje dobro povezani z drugimi ljudmi, imajo spontano občutek, da so vredni in pomembni, saj od drugih dobivajo povratne informacije, ki potrjujejo take občutke. V obdobjih krize pa se taki občutki vrednosti pri nekaterih ljudeh zamajejo. Ljudje se začnejo boleče zavedati, kako krhka so življenja, kako hitro je lahko vsega konec in kako malo nadzora imajo nad lastnim življenjem. To pa še ne pomeni, da imajo nenadoma vsi duševne stiske in težave, da so prizadeti. Nekateri so, drugi pa doživijo posttravmatsko rast – prav zaradi takih občutenj.
 
Ko nastopi kriza, ko je na primer smrt blizu, nekateri ljudje začnejo na nov način razmišljati o sebi in vrednosti svojega življenja. Na drugačen način se zavedajo svojega položaja v velikem ustroju kozmosa, doživijo, kako majhni in nepomembni so, toda prav to je lahko izvrstno izhodišče za krepitev zmožnosti, o kateri razmišljam zadnje čase. To je zmožnost za vnovični razmislek o odnosih z drugimi ljudmi, ki morda razmišljajo o čem podobnem.
 
Opomniki o lastni nepomembnosti in kratkosti življenja so lahko dober vzvod za obnavljanje občutka, da je posameznik morda res nepomemben za vesolje, da pa je lahko toliko pomembnejši – za drugega posameznika.
 
Še enkrat velja spomniti, da se v določenem smislu lahko vračamo k normalnosti, kot jo imenujemo, potem ko prebrodimo krizo, kot je na primer pandemija, toda obstaja tudi alternativa. Dobro jo razumemo, če razmišljamo o še eni zmožnosti človeških bitij To je zmožnost, da doživljajo svoje življenje, kot da ima namen, smoter, telos, kot bi rekli Stari, cilj. Dolgoročno smo kajpak vsi mrtvi, toda do takrat lahko prav s pomočjo te zmožnosti presegamo vsakdanje življenje, njegovo normalnost; ni nujno, da se ji samo prepuščamo.
 
Povezujemo se z nečim, kar presega vsakdanjost in normalnost, dvigamo se kot duhovna bitja in rastemo. Vera v boga v taki perspektivi ni nujno blaznost, neracionalna zaverovanost v nekakšno bitje tam zgoraj. Tako je vulgarno razumevanje vere, ki potrebuje še duhovne voditelje, da vodijo ljudi za roko in jih usmerjajo po svoje. 
 
Boljše pa je tisto razumevanje, ki nam pomaga dojeti, da je povezovanje z nečim, kar človeka presega, zdravilno. To pomeni, da človek čuti povezavo in ga ne zanima, ali tisto, kar ga presega, na kakršen koli način tudi obstaja. Čuti namreč, da to niti ni pomembno, da je pomemben smoter, doživljanja smotra, smiselnosti in pomena življenja, pa čeprav ga morda sploh nima in bo morda znanost nekega dne dokončno dokazala, da ga zares nima.
 
Izjemnost vere je prav gotovo tudi v tem, da se zlasti v obdobjih krize ljudje ne vdajo malodušju, da ne ugotavljajo, kako zelo so obremenjeni, čeprav mnogi dejansko so, da ne iščejo krivcev za slabo stanje, temveč si pomagajo, si nudijo čustveno oporo, se pogovarjajo o tem, kar se jim dogaja, o tem, kar doživljajo.
 
Najbolj vzvišeno pri tem pa je, da si nudijo eksistencialno oporo, da se obnašajo, kot da so sami podporniki lastnih eksistenc, čeprav te visijo v praznem, če lahko tako rečem, in so za vesolje morda povsem nepomembne. Ljudje jih vzajemno delajo pomembne in vredne. Pri tem ne potrebujejo ne duhovnih voditeljev, ne oblastnikov ter njihovega čivkanja, ne k rasti priganjajočih ekonomistov.