Pomanjkanje učiteljeve podpore

Medtem ko se nekateri ljudje kar v javnosti hvalijo, kako dobri so naši učenci na mednarodnih tekmovanjih, kako visoke rezultate dosegajo, kako pismeni so, kar pomeni tudi možnost sklepanja, da so pridni, učljivi in inteligentni, poteka sočasno tiho prikrivanje rezultatov, ki dokazujejo še nekaj drugega, o čemer sem že pisal. Objektivni podatki namreč dokazujejo travmatičnost šolanja v slovenskih šolah, ki se imenuje pomanjkanje učiteljeve podpore. Tako pomanjkanje pričuje za poseben tip odnosov med enimi in drugimi, ta pa terja resen premislek, saj hočemo domnevno otrokom samo najboljše, poleg tega pa naj bi na njih slonela tudi prihodnost.

Izpostavljeno pomanjkanje podpore nas na žalost v resnici ne bi smelo preveč presenetiti, kajti v Sloveniji res ni težko ugotoviti, da je dokazano pomanjkanje učiteljeve podpore učencem zgolj logično nadaljevanje prevladujočih vzgojnih slogov, za katere mnogo let pred učitelji skrbijo slovenski starši, ko se jim rodijo otroci.
 
Mislim na vzgojne sloge, ki temeljijo na zaukazani otrokovi pridnosti, pa tudi na zahtevnosti, za katero starši mislijo, da pomeni podpiranje in spodbujanje otrok, v resnici pa je bolj priganjanje; torej imamo že v štartu srhljivo kombinacijo pridnosti, ubogljivosti in zahtevnosti oziroma priganjanja. Starši verjamejo, da se bo na primer otrok učinkovito učil, če mu desetkrat na dan rečejo, naj se gre učit. Saj mu/ji ves čas govorim, naj se uči, slišim pogosto reči starše, zlasti mame, pa me ne uboga.
 
Tako prigovarjanje je zgolj zoprno, neprijetno priganjanje, ki se mu otroci spontano upirajo, ker so razumna bitja. Nekateri starši tako preprosto ne vedo, kaj je spodbujanje otrok, kaj je podpora, ki pa jo otrok za svoj razvoj nujno potrebuje; priganjanja pač ne potrebuje. Dobesedno ne vedo, zato zamenjujejo eno in drugo s teženjem otroku, ki pomeni večno dokazovanje, kako je še preveč len, kako premalo naredi in da bi se moral še bolj potruditi, da bi moral bolj ubogati.
 
Podobno velja za pomanjkanje razlikovanja med spodbujanjem otroka k visokim standardom in pritiskanjem na otroka k tekmovalnosti. Med obema je velika razlika, ki je starši pogosto ne vidijo in ne razumejo. Nekateri zato mislijo, da je treba na otroka nenehno pritiskati, da se ne poleni, da ne zaide na kriva pota, da ne postane preveč mehak. Življenje je trdo, slišim govoriti starše, zato ga/jo primite na kratko. Da se ne pomehkuži, a ne?
 
Toda podobno lahko rečemo tudi za prvine vzgojnih slogov, ki so na drugi strani spektra. Nekateri starši tako ves čas hvalijo svoje otroke, kako čudoviti so, kako dobro delajo, kako krasno napredujejo, kako neverjetno bistri so. Ko otroci nekaj naredijo ali dosežejo, so njihovi rezultati že super in odlični, čeprav je bolj verjetno, da so zgolj povprečni.
 
Učitelji torej zgolj nadaljujejo z odtujenostjo, zato učenci upravičeno trdijo, da so zaskrbljeni, žalostni in da čutijo pomanjkanje podpore, saj je v šoli podobno kot doma, kjer tudi primanjkuje podpore, otroci pa so žalostni, kot so žalostni tudi njihovi starši.
 
Podpora je del osebnega odnosa do otroka, ki jo ta čuti kot naklonjenost onkraj poceni hvaljenja na prvo žogo in odtujenega zagotavljanja, da je vse v redu in da bo tako tudi v prihodnje. Pomeni razumevanje otroka, za kar pa si je treba vzeti čas, veliko časa.
 
Tako podporo razume otrok kot moč, da vztraja, ko je težko, kot spodbudo, da nadaljuje, ko bi najraje vrgel puško v koruzo. Spodbujanje pomeni tudi verjeti v otroka, da bo nekoč dober odrasel človek.
 
Ko človek omahuje, ko se na poti spotika, ko lovi ravnotežje, ko ima občutek, da bo zdrsnil ali celo padel, potrebuje podporo, oporo, spodbudo drugega človeka, saj je brez njega težko stati pokonci ali pa celo ni mogoče. Potrebuje njegovo empatično odzivanje, potrebuje močno roko, da ga zadrži, da ga podpre, da lahko stoji pokonci, čeprav so kolena mehka in se šibijo.
 
Podpora in spodbujanje sta etični dejanji, ki pomenita, da drugega človeka, otroka, čeprav ni moj, usmerjam na pravo pot, ki ni zgolj pot tekmovanja, produktivnosti in učinkovitosti, celo perfekcionizma in garanja, nenehnega dela in prizadevanja, temveč je predvsem pot, ki jo tlakujejo vrednote, med katerimi je izjemno pomembna ta, ki jo zapišemo kot vzeti si čas za drugega.
 
Vzgajanje otrok je kajpak zahtevno, naporno in dolgotrajno delo, ki terja veliko časa; o tem ni nobenega dvoma. In ima jasen cilj, ki ga opiše Alison Gopnik takole: cilj  [vzgajanja] je odrasel človek, ki je boljši, kot bi bil, če ga ne bi vzgajal nihče. To pa še ne pomeni, da je vsaka vzgoja tudi dobra, češ da je boljša kot nič. Gopnik zato doda: obstaja pravi način starševskega dela (the right kind of parenting). In kaj naj bi to bilo?
 
Če se strinjamo z razvojno psihologinjo, kar Alison Gopnik tudi je, da skrb za otroke nikoli v zgodovini človeštva ni bila le skrb bioloških staršev, temveč je bila vselej tudi občestvena skrb, potem ni težko skleniti.
Šolanje in vzgajanje otrok ni nič drugega kot skrb za otroke in mlade ljudi; skrb seveda ni isto kot nevrotična zaskrbljenost. In če pomemben del njih trdi, da čutijo premalo podpore in spodbud, da so pogosto zaskrbljeni in nesrečni, bi morali biti zaskrbljeni tudi vsi mi, kajti zelo verjetno je na dlani tale sklep.
 
Otroci, ki ne čutijo dovolj podpore in spodbud od odraslih, ki bi morali skrbeti zanje, vsega tega ne čutijo dovolj, ker tudi odrasli niso bili vzgojeni tako, da bi čutili dovolj spodbud in podpore od odraslih, ki bi morali skrbeti zanje, ko so bili otroci, jih spodbujati in podpirati.
 
Zato ni čudno, da prav tako pogosto slišim starše: Mene so vzgajali na trdo in mi ni čisto nič hudega, zato bom tudi sam vzgajal svojega otroka na enak način. Nekateri ljudje preprosto ne vedo, kaj pomeni spodbujati in podpirati drugega človeka, kot rečeno. In krog se sklene. Potem se samo še vrti.