Politično zlorabljanje otrok

Pandemija novega virusa. Traja in traja. Šole so zaprte, a ne vse in ne ves čas. Potem jih vendarle še nekaj odprejo, da gredo najmlajši od doma. Otroci so veseli, da gredo v šole. Starši tudi. Zelo razumljivo. Vračajo se v normalnost. Normalno je namreč, da otroci hodijo v šole in se tam družijo. Tam se učijo, poučujejo jih strokovnjaki, ne pa starši doma v dnevnih sobah ali kuhinjah. Potem nekaj šol mahoma zaprejo. Otroci so razočarani. Starši tudi, saj morajo ostati doma in skrbeti zanje. Odidejo na ceste in protestirajo. Hočejo, da se šole vnovič odprejo, da bodo šli otroci v šole, sami pa v službe. Tisti na oblasti v trenutku skopo v enem samem stavku sporočijo javnosti, da je to politično zlorabljanje otrok! Kako je kaj takega sploh mogoče izjaviti?

Ljudje na oblasti hočejo ostati na oblasti. Nič novega. Seveda hočejo ostati, ker je oblast sladka. Za nekatere ljudi je prav gotovo mikavna in se je oklepajo. Razumejo jo po svoje – kot moč. Ni pa sladka za vse. Nekateri radi vladajo in imajo moč, drugi pač ne. Oblast jih ne zanima, upravičeno pa jih zanima, kako deluje in vpliva nanje. Zakaj jih zanima?
 
Do dobrega odgovora na vprašanje ni treba iti daleč. Aristotel je takoj pri roki. Kaj torej pravi slavni filozof o politiki, brez katere ne moremo smiselno govoriti o oblasti?
 
Politika ali politikê, kar je okrajšava za politikê epistêmê, je politična znanost. Spada med tri glavne veje znanosti, ki jih Aristotel loči po njihovih ciljih ali objektih. Prva je kontemplativna znanost; ukvarja se z resnico ali znanjem. Druga je praktična znanost; njen cilj je dobro delovanje. Tretja je produktivna znanost; njen cilj je izdelovanje uporabnih ali lepih predmetov.
 
Vidimo torej, da je vse skupaj zelo preprosto. Sklep: politika je praktična znanost in se ukvarja s plemenitim delovanjem ali srečo državljanov. Njen cilj je torej plemenito delovanje, njen cilj je sreča državljanov. Oblastniki so politiki, njihova dolžnost je politično delovanje.
 
Ali starše, ki zahtevajo od oblasti, da odpre šole za njihove otroke, zanima oblast? Ne verjamem. Če bi jih zanimala, bi se organizirali, ustanovili stranko in kandidirali na volitvah. A tega očitno ne delajo. Delajo nekaj drugega.
 
Sklicujejo se na razum. Ne na oblast, zato se ne spopadajo z njo, saj jih ta ne zanima, kot rečeno. Zanima jih, koliko oblast upošteva razum in koliko ga je sploh zmožna upoštevati, da bi delovala tako, kot politiki morajo delovati, saj imajo dolžnost. Nad vsako oblastjo je namreč razum. Ta je edini upoštevanja vredni oblastnik.
 
Nikakor pa ni nujno, da oblast upošteva razum.
 
Starši, ki zahtevajo od oblasti, da upošteva razum, zahtevajo od oblasti, da dela to, kar mora delati. Je torej njihovo delovanje politično? Vsekakor, kajti njihov namen je opozoriti oblastnike na njihovo dolžnost, ki je: plemenito delovanje in sreča državljanov. Pomeni zlorabljanje otrok v politične namene? Nikakor ne moremo govoriti o kakem zlorabljanju. Govorimo lahko le o sklicevanju na razum in o zahtevi po plemenitem delovanju v korist državljanov.
 
O zlorabljanju ne moremo govoriti, ker je za otroke najbolje, da hodijo v vrtce in šole; šole in vrtci so zanje zelo koristni. Tam se med drugim tudi učijo. Ko se učijo, uporabljajo razum. Učijo se uporabljati razum.
 
Njihovi starši na cestah zahtevajo rabo razuma, da bi bila politika to, kar mora biti. Čisto preprosto.
 
A namesto plemenitega delovanja za srečo državljanov in namesto rabe razuma dobijo nazaj čivkanje, ki ga lahko razumemo tudi kot požvižgam se ali piši me v uho. In kaj pravi o tem Frazeološki slovar slovenskega jezika?
 
Frazem piši me v uho z različicami in sopomenkami temelji na sestavini piš(i), ki je velelnik glagola pihati, torej današnje običajno pihaj. Pozivanje sogovornika, naj me pihne v uho ali rit ali nekam, je zaradi nesmiselnosti postalo prispodoba za veliko omalovaževanje, brezbrižnost do le-tega.