Politično spodbujanje nerazumnosti ljudi

Ljudje se sprašujejo, zakaj drugi ljudje ne nosijo zaščitnih mask, ne sprašujejo se, zakaj jih ne nosijo sami, zakaj nekateri zanikajo obstoj koronavirusa, zakaj spet drugi verjamejo v teorije zarote. Potem medijski ljudje povabijo kakega psihologa ali filozofa, mu dajo na voljo pol minute, naj razloži odgovore na taka vprašanja. Človek bi pomislil, da se šalijo, čeprav se verjetno ne, ker hočejo smo dobro – tak bi bil njihov odgovor. V odgovor seveda gledalci dobimo to, kar lahko pričakujemo: nekaj klišejev, obrabljenih fraz in kak pološčen nasvet – nič torej. Ne naredijo pa vsaj polurne oddaje, v kateri bi imeli dovolj časa za poglobljene analize vprašanj in odgovorov. Dejansko je namreč pomembno vsaj spoznati, zakaj se ljudje vedejo, kot pač se. In ni res, da so samo v Sloveniji nekateri brezbrižni ali se celo norčujemo iz nas, ki nosimo maske in verjamemo v obstoj virusa. Doktor Fauci je te dni izjavil: če bi v Beli hiši uporabil besedo omejevanje ali zapiranje, bi se znašel v resnih težavah; verjetno bi vame metali paradižnike ali kaj podobnega. Slovenci in Slovenke niso nikakršne izjeme, kar pomeni, da ni ničesar esencialnega v naravi slovenstva, zaradi česar bi se ljudje nujno obnašali na neracionalne načine. Na take načine se vedejo zelo racionalno.

Znanost ponuja nekaj dobrih odgovor na vprašanje, zakaj se nekateri ljudje ne držijo niti priporočil, naj nosijo maske, niti groženj. Zanje je vseeno, ali jih prosijo, jim priporočajo ali pa jim grozijo s kaznimi.
 
Prvič. Nekateri ljudje živijo na avtopilotu, kot pravimo v psihološkem žargonu. To pomeni, da se kratko malo ne zmenijo za druge ljudi ali dogajanje okoli sebe, temveč so predvsem zaverovani vase, vendar na način, ki celo njim samim ni vselej v korist. Ne pazijo na svoje zdravje, premalo se premikajo, svoje želje, potrebe in interese zadovoljujejo impulzivno, v glavnem živijo kot po inerciji, kar pomeni, da jim je do določene mere preprosto vseeno, da so torej brezbrižni. Če jim kaj rečete, vas dobesedno ne slišijo.
 
Drugič. Obstaja tudi tip osebnosti z izrazito osebnostno dimenzijo, ki jo imenujemo nevroticizem. Ko se soočajo z nasveti in s priporočili, zamahnejo z roko in rečejo, da hočejo svojo svobodo, da njih že ne bo nihče omejeval. Včasih se takemu razmišljanju pritakne magično in povsem neracionalno razmišljanje, češ da virusa sploh ni, da je nenevaren, če že obstaja, in da bo kar sam od sebe odšel proč, da njim tako ali tako nič ne more, ker so odporni.
 
Tretjič. Nekateri drugi ljudje kratko malo nimajo dovolj znanja, da bi razumeli, kaj je virus, kako se širi, kako deluje, zakaj je nevaren. Nanje z lahkoto delujejo navidezno strokovni članki, objavljeni v obskurnih revijah, v katerih piše vse mogoče, po navadi pa nič od zapisanega ne drži. Pripravljeni so jim verjeti; zlasti, če so nevrotični in se hočejo upirati (znanstvenim) avtoritetam.
 
Četrtič. Obstaja tudi paradoksno vedenje ljudi, ki so izrazito individualistični, ki torej ne dovolijo, da bi jim kdo kaj rekel, jim svetoval ali celo kaj zahteval od njih. Sami odločajo o svojem življenju, za druge ljudi in za njihovo blagostanje jim je bolj ali manj vseeno, pomemben je le njihov ego, kot se reče, ta pa je napihnjen in prevelik. Njihov paradoks pa je, da so zelo odvisni od stereotipov, mnenj, ki se jih oklepajo, napačnih predstav o realnosti, pomanjkljivega znanja o realnem svetu in o tem, kar se dogaja v njem. Navidezno so svobodni, v resnici pa so zelo odvisni, le da tega ne vedo in niti nočejo vedeti.
 
V orisani perspektivi pride v Sloveniji do izraza še nekaj. Če se strinjamo, da v težkih časih še bolj kot sicer potrebujemo vzajemni altruizem, medsebojno pomoč, solidarnost in egalitarnost, je obenem res, da vladajoča politična garnitura ne premore prav ničesar, da bi vse to tudi krepila in spodbujala. Prav nasprotno, zaradi njih so razdori med nami večji kot kadarkoli, zlasti pa širijo med nas logiko nestrinjanja in razhajanja, nestrpnost, ozkosrčnost, neracionalnosti, oholost, vzvišenost, cinizem in očitno željo po oblasti, po vladanju nad ljudmi in zlorabljanju moči, ki so jo po naključju dobili ne zaradi svojih osebnostnih zmožnosti, etičnosti in inteligence ali celo modrosti, temveč zaradi naključnega spleta dogodkov, ki bodo že jutri samo spomin na neko noro obdobje in neracionalno delovanje ljudi, ki so ga podpirali z vsemi štirimi.