Poletje svobode

Pravijo, da bo letošnje poletje naddoločeno s svobodo – že sedaj ga imenujejo poletje svobode. Zlasti mladi te dni kupujejo šminke in kondome, zahajajo v bare in se veselijo tega poletja, ki bo šele nastopilo. Dolgo vroče poletje bodo tako dihali s polnimi pljuči – taka je metafora za svobodno delovanje, uživanje v veselju do življenja in izražanje sebe. Vrača se torej veselje, vrača se uživanje v življenju, vrača se svoboda, vrača se vse, kar je del normalnega življenja, vrača se to, kar imamo najraje in kar smo tako zelo pogrešali – normalnost namreč. Poskočila bo potrošnja blaga in storitev, vse bo raslo, vsega bo več, dobički se bodo povečevali. Naraščala bo produktivnost dela, ki naj bi vodila k izboljšanju življenjskega standarda človeštva. Karl Marx je zato že pred časom dejal, da tako izboljšanje zajema zmanjšanje števila ur, ko morajo delavci delati, zmanjšanje tednov in let truda pri proizvodnji blaga in storitev, več prostega časa. In če bi veljalo, kar je zapisal Francis Fukuyama, sledeč Heglovi ideji o fenomenologiji duha, da bo kapitalizem sam od sebe premagal notranje kontradikcije ali protislovja, sprostil vse produktivne zmožnosti ali potenciale vseh ljudi ter ustvaril več kot dovolj bogastva za uresničevanje človekove svobode in svobode človeštva, potem bi se morali vsi veseliti prihodnosti, saj bi bila zares svetla. Toda v kapitalizmu, tudi z naraščajočo produktivnostjo dela v 21. stoletju, ostaja svetovna revščina, razlike v premoženju elite in delavcev so vse večje, večji del človeštva niti približno ni osvobojen muk vsakdanjega življenja. Poletje svobode bo zato obenem tudi čas, ko bodo te teme na stranskem tiru, bolj ali manj pozabljene in prezrte, kajti normalnost življenja je preveč dragocena, da bi jo krnili z razmišljanjem, kako normalnost ravno ni svobodna. Taka namreč ni zaradi protislovij sveta, v katerem živimo. Morda jih ne poznamo in morda jih ne želimo poznati, toda zaradi tega ne bodo čudežno izginila.

V kapitalistični proizvodnji obstaja osnovno protislovje. Proizvodnja je namenjena dobičku in ne socialnim potrebam. Povečana vlaganja v tehnologijo, ki nadomešča delovno silo, ki ustvarja vrednost, vodijo v težnjo po padcu donosnosti. In padajoča donosnost kopičenja kapitala sčasoma pride v nasprotje z razvojem produktivnih sil (Michael Roberts, The productivity crisis, https://thenextrecession.wordpress.com/2021/05/30/the-productivity-crisis/).
 
Osvobojenosti ljudi od protislovij kapitalizma torej ni na dnevnem redu. Leže je namreč misliti, da se bo kapitalizem sam od sebe razvijal tako, da bo v dobro ljudi, da bodo osvobojeni, da bodo kreativni in da bodo uživali v življenju tako, da bo dobro za vse ljudi. Analize, ki dokazujejo naivnost takega razmišljanja, niso dobrodošle. Življenje je kratko in razmišljanje o tem, kar bi se morda lahko zgodilo čez sto let ali več, nima nobenega posebnega smisla, saj je preprosto preveč abstraktno, predmet takega razmišljanja pa je preveč oddaljen.
 
Torej se je bolj smiselno veseliti tega, kar se bo dogajalo čez nekaj tednov in bo trajalo vse poletje.