Poiščite me v predmestju

Prišlo je še eno pismo; ne povsem nepričakovano. In v njem jedrnat zapis. Preprosto sem prepričana, da mi brez nje (psihoanalize, op. cit.), in v prvi vrsti brez vas, res ne bi uspelo. Vrtinčenje v krogu bi se stopnjevalo in na neki točki bi obstala v času in prostoru, kar bi pomenilo konec. Tam ni več mesta za relativnost. Tako pa je iz mojega besednjaka izginila besedna zveza NE MOREM. To je res blagodejno. I can do it! Ja, zveni kot tisti slogan na ameriških predsedniških volitvah, le zaimek je drug. Vi ste včasih, ko sem blodila v dvomih o vsem in najbolj o sebi, rekli: Just do it.

Počasi se staram, toda blagodejnosti je vse več. Iluzij že zdavnaj ni več. Ali pač. Kakšna še obstaja, utripa tam na obzorju kot mehka svetloba v temi in je kakor svetilnik. Da ni življenje preveč mehansko, trdo in surovo, pogreznjeno v blazni ritem dobičkov, tekmovalnosti in kopičenja. Verjamem v druge ljudi. V odgovornost do njih. Tudi jaz sem drugi človek.
 
Verjamem, kar je nekoč zapisal sveti Avguštin: ljudje lahko verjamemo v to, česar ne vidimo; potem vidimo to, v kar verjamemo.
 
Jaz vidim.
 
Nekateri ljudje so kakor potoki bistre vode; ko sem najbolj žejen, jih vedno znova srečam. In sem hvaležen.
 
Hvaležen sem tudi za vsako pismo. Za vsako besedo. Ljudje se spreminjajo; ne zaradi mene, temveč zaradi sebe in zaradi tega, kar je presežek nad vsakim človekom. Če izgine iz besednjaka kaka beseda, ki človeka hromi, je to še boljše, kot če jemlje antidepresive, pospremljene z obveznim psihiatrovim jemati jih boste morali vse življenje. Zadaj je kajpak farmacija in tam so orjaški dobički.
 
Ko izgine hromeča beseda iz besednjaka, je ta drugačen. Je bolj prezračen. In človek lahko leti kot sokol. Nekatere besede so namreč kakor kamnite krogle, privezane z verigo na nogo. Potem človek težko hodi, v nobenem primeru pa ne pride prav daleč. Ne more priti, čeprav hodi. In Avguštin se tudi tokrat ne moti: svet je kakor knjiga; kdor ne potuje, morda prebere samo eno stran.
 
A kdor potuje, nenehno bere in se sprehaja po novih straneh. Nikoli se ne preneha čuditi in potovanje ga pretresa pri koreninah, saj je svet bistveno drugačen, kot je mogoče ugotoviti, ko prebere prvo stran. Morda ne pride do zadnje, a saj je bistvo v potovanju. Cilj ni zadnja stran, cilj je potovanje.
Na poti verjamem, da lahko razumem. Nisem prepričan, da zares razumem, a še naprej verjamem. Verjetja ne morem izgubiti, saj je organski del moje eksistence; današnja vednost bo jutri nujno zastarela. Delam in sem pomirjen, ker še naprej verjamem.
 
Verjel bom do konca svojih dni, čeprav bo gnojnice še veliko. Delam, kar moram delati, prepoznavam svobodo in to sprejemam kot svojo dolžnost, zato je celo gnojnica dobrodošla.
 
In popolnost je v prepoznavanju lastne nepopolnosti. V njenem sprejemanju; dom je prav tam. Najvišje dobro seveda ni v denarju, zato me zanima, kar je razumno. In še enkrat sveti mož: brez razumne duše ne bi bili zmožni verjeti.