Pohlep, zloba, brezbrižnost in nevednost

Recimo, da dobite milijon dolarjev od naftnega šejka, ki vam reče, da dobite čez pet let še enega, če boste vztrajno zatrjevali, da podnebne spremembe niso posledica človekove dejavnosti, ampak so naravni proces. Kaj naredite? Ste res pripravljeni prisluhniti znanstvenikom, ki dokazujejo nasprotno? Seveda niste, ker sta racionalno bitje. Z enim milijonom krasno živite, čakate pa še na drugega. Vaše življenje je prijetno in dobro, medtem ko vam znanost nenehno dopoveduje, da je treba nekaj v vašem življenju radikalno spremeniti, ker so na obzorju podnebne katastrofe epskih razsežnosti, zato vam gre na živce. Ali kadilci, ko zagledajo mrtvaško glavo na škatlici cigaret, ki so jo ravnokar kupili, rečejo sebi, da bodo nehali kaditi, ker kajenje lahko povzroči raka? Najbrž nihče ni tako naiven, da bi rekel, da prenehajo. Sklep. Kdor kadi, bo najverjetneje kadil še naprej, kdo črpa nafto, jo bo črpal še naprej, kdor ima od črpanja nafte ugodnosti, jih bo želel imeti še naprej. Kaj pa podnebne spremembe? Katere spremembe!?

Svet se nenehno obrača na bolje, piše in govori Steven Pinker, kar pomeni, da številni ljudje dobro živijo. V določenem smislu ima prav. Toda neprimerno pomembnejši je vpogled v nekaj drugega, saj je celo usoden.
 
Taisti svet je namreč razcepljen. Ne od danes, ampak od vedno. Le da je danes razcepljen na tako grozljiv način, da moramo nujno nekaj narediti, ne pa ugotavljati, kako dobro mu gre. Zdaj zato ni čas za naivnost. Čas je za najbolj radikalne ideje. Za najbolj teoretsko domišljene ideje. Zdaj je čas, da mislimo, kar se nam je še včeraj zdelo nemisljivo, nemogoče, utopično, noro ali zblojeno. Čas je, da mislimo, česar ni mogoče misliti. Čas je za dogodek, za rez, za prekinitev, za radikalno in korenito novo.
 
Prav ta trenutek, ko tole pišem, namreč naftne in druge korporacije vlečejo iz zemlje gigantske količine nafte, zemeljskega plina, sekajo drevesa in kopljejo premog. Ogljik torej. In načrtujejo nove količine. Svet se pospešeno deli in se cepi. Kdor je mislil, da bodo korporacije mirno pristale na pozive teh, ki razglašajo podnebno krizo, in zmanjševale količine tako pridobljenega ogljika, se bridko moti. Poročila namreč dokazujejo, o tem piše včerajšnji (30. november 2019) The Guardian, da nameravajo korporacije do leta 2030 povečati količine pridobljenega ogljika za toliko, da se bo količina ogljikovega dioksida v ozračju dramatično povečala, kajti nakopani in načrpani ogljik bo človeštvo pokurilo. Torej se korporacije niti približno niso pripravljene odreči dobičkom od ogljika. Zakaj to delajo?
Ne smemo biti naivni, kot rečeno. Korporativni lastniki kapitala se namreč ne obnašajo razumno. So racionalna in razumna bitja, tega jim res ne moremo odreči, toda njihovo delovanje ni racionalno in ni razumno. Obstajajo štirje možni odgovori, zakaj to delajo.
 
To delajo zaradi pohlepa. Čisto preprosto. Pohlep je njihovo vodilo in pika. Vse drugo je zanje nepomembno, zato hočejo še več denarja, še več dobičkov in še več vsega, kar je mogoče kupiti za denar – na primer orožje.
 
Drugič. To delajo zaradi zlobe. Da, nekateri ljudje so namerno zlobni. Ne zanima jih niti prihodnost njihovih otrok, če jih imajo. Pravzaprav jih ne zanima niti lastna prihodnost. So destruktivni in uničevalni, vseeno jim je, če se svet preprosto podre.
 
Tretjič. To delajo zaradi nevednosti. Težko je sicer reči, da korporacije ne vedo, koliko ogljika potegnejo iz zemlje, saj morajo vedeti do kilograma natančno, ker vsak kilogram šteje, ko ga prodajajo, je pa mogoče, da so podnebni skeptiki, da dvomijo. Dvomiti v podnebne spremembe nikakor ni težko. Kognitivno je tak dvom celo zelo preprost; to je primitiven mehanizem.
 
Četrtič. To delajo zaradi brezbrižnosti. Kratko malo jim je vseeno. Ogljik vlečejo iz zemlje in načrtujejo novo infrastrukturo, nove plinovode, nove rafinerije, vlagajo denar v nove tovarne in v vse drugo, kar porablja ogljik.
 
Podnebne katastrofe bodo nekateri ljudje preživeli, drugi pač ne. In nikakor ni nujno, da bodo preživeli vsi mladi, modri in izobraženi, zainteresirani za preživetje in inteligentni, dobri in pošteni, moralno in etično pokončni ljudje. Nikakor ni nujno. Tako je to.