Pogum resnice

Nekaj desetletij sem vzporedno bral dela, pod katera sta podpisana Michel Foucault in Jacques Rancière; to ne pomeni, da jih ne bom bral do konca življenja, najverjetneje bom umrl s knjigo v naročju ali ob knjigi, ki jo bom takrat pisal, pomeni pa, da sem se veliko časa potapljal v svet njunih razmišljanj. Bilo je čudovito potovanje. Sedaj je napočil čas, da povem, česa sem se od njiju naučil. V tem kratkem zapisu bom izpostavil eno samo zadevo, in sicer tako, da bi jo razumela studi moja stara mama.

Osrednji izraz je pogum resnice. Skoval ga je Foucault. Kaj je pogum resnice?
 
Da bi odgovoril na to vprašanje, se je Foucault najprej poučil pri Starih glede demokracije, potem pa spoznal, da demokracija vselej pomeni spraševanje, kdo želi slišati resnico (tega, kar se dogaja v občestvu), in kdo jo lahko pove; vselej bodo seveda živeli tudi ljudje, ki je ne želijo slišati. Skušal bom natančno povedati, zakaj je zapisano pomembno.
 
Včasih so se ljudje sklicevali na Boga in bili prepričani, da mora obstajati, kajti če ne bi obstajal, tako so modrovali, bi vladala na svetu zmeda. Vse bi bilo namreč dovoljeno, nihče ne bi mogel postaviti nobene meje, da bi zajezil brezglavo norenje ljudi. Če pa Bog obstaja, v zadnji instanci on poskrbi, da je red na Zemlji, kajti vse vendarle ne more biti dovoljeno.
 
Argument je sicer izjemno šibak, saj je na planetu vedno znova prišlo do totalnih izbruhov nasilja in nereda, v prihodnosti pa ne bo nič drugače, toda vera Vanj, je bila še vedno nevprašljiva, taka pa je preprosto še danes. Potem je prišel Nietzsche in dokazal, da s tem ne bo nič, ker je Bog umrl. Kaj sedaj?
 
Foucault, tudi zaradi branja Nietzscheja, potegne vzporednico. In se vpraša: Kako živeti, če ni resnice? Kako poteka življenje, če ima vsak človek svojo resnico? Smo zopet nazaj v položaju, ko lahko vsak dela, kar hoče, ker nič ni prepovedano? Kako je s tem?
 
V kapitalizmu že trčimo na prvi odgovor na zastavljeno vprašanje: svobodni trg. Na njem ljudje sledijo svojim sanjam in željam ter skušajo uspeti, nevidna roka pa vse skupaj usmerja in uravnava, da ni prevelike štale.
 
Štala kljub temu je, Foucault pa na vse to dodatno odgovarja: nekako mora obstajati resnica, zmožnost ljudi, da govorijo o njej, da jo izrazijo, sicer je vse skupaj brez smisla. Ne more biti vse povsem naključno, arbitrarno, kot bi kdo želel. Vsakdo ima lahko svoja mnenja, toda nad njimi je objektivna resnica. V to smo lahko prepričani.
 
Razlika med obstojem Boga, v katerega je treba verjeti, in obstojem resnice, ki jo raziskujemo in jo lahko tudi dokažemo, predstavlja resnični napredek v razvoju človeštva.
 
Objektivna resnica pa terja troje, nadaljuje Foucault. Terja silo, terja delo na sebi in terja vplivanje na druge ljudi. Človek, ki nima poguma, da bi izrekel resnico, je pač ne bo izrekel, to pa pomeni, da ne bo izrečena. In če jo izreče v svoji dnevni sobi, za kar ni treba prav veliko poguma, ne vpliva na druge ljudi.
 
Rancière se pridruži Foucaultu: demokratično delovanje ljudi vselej pomeni uveljavljanje sile, saj ljudje, ki sicer niso vidni in molčijo, vztrajajo pri besedi, ki si jo preprosto vzamejo, da bi povedali resnico občestva, v katerem živijo.
 
Oba filozofa se strinjata vsaj glede nečesa; v glavnem se seveda ne strinjata o ničemer, saj se to spodobi, a to zdajle ni pomembno. Pomembno je, da oba stavita na istega konja: na subjekt. Stavita na ljudi, ki so dovolj pogumni, da skušajo javno govoriti o resnici življenja, ki ga ne živi samo oni, temveč ga živijo vsi v občestvu.
 
Da bi to človek tudi zares storil, mora delati na sebi, kot poudarja Foucault, saj se sicer ne more premakniti od mnenj, v katera verjame. Kdor dela na sebi in hoče izraziti resnico lastne eksistence, dela na tem, kar je dobro za vsakega človeka in za samo občestvo.
 
Prava demokracija je zato neposredno povezana s takim delom na sebi. Pomeni in terja namreč to, kar imenuje Foucault etično razlikovanje, ki je čisto nekaj drugega kot to, da hodijo ljudje na demokratične volitve izbirat blagovne znamke. Kaj pomeni etično razlikovanje?
 
Ko je človek dovolj pogumen, da spregovori o resnici življenja, ki ga živijo ljudje, ne zgolj o svojem mnenju o tem, se nujno zgodi razlikovanje. Govorjenje resnice je že samo po sebi etično, seveda, zato se odpre novo polje, v svet ljudi vstopi nekaj novega. Natanko to novo pa je dobro za celotno občestvo.
 
Vselej kajpak obstaja možnost, da občestvo novo kratko malo zavrne in vztraja v nedoletnosti, kot bi rekel Kant.