Pogoji preživetja

Nova rekordna temperatura v Evropi, izmerjena včeraj na Siciliji, je 48.8 stopinj Celzija. Pri taki vročini je težko dihati, skoraj nemogoče se je premikati. Najbolje je biti v sobi, se hladiti in čakati, da vse skupaj mine, da se torej ohladi. To ni metafora, taka je realnost. Njena morebitna metaforična plat je vseeno pomembna: ohlajanje pomeni, da se nekaj ne sme več nadaljevati, ker so lahko posledice preprosto katastrofalne. Vzporednica: hipoteza o komunizmu, ki jo je predlagal oziroma ponudil v razmislek Alain Badiou, je zgolj hipoteza brez kake vrednosti - dokler se nekatere zadeve ne začnejo spreminjati. Spreminjajo se tako, da nastae razpoka, znotraj katere začnejo ljudje odkrivati, da ima kapitalizem morda vendarle alternativo. Vsakdanja izkušnja ljudi je namreč ustrezna. Kapitalizem deluje. Le da moramo stavek povedati do konca: deluje za elite. Za vse druge ljudi je bolj podoben nočni mori. Veliko ljudi nima nobenega premoženja, številni delavci izjavljajo, da je njihovo delo nesmiselno, da v njem ne najdejo nobene osebne izpolnitve, še zadovoljstva ne. Pripadniki elite se sočasno kopljejo v denarju. Če ji pripadaš, lahko na primer podpišeš pogodbo za 200 milijonov, kar ti prinese nekaj milijonov mesečnega dohodka. Toliko ne bom zaslužil v vsem življenju. Res pa je, da ne znam spretno metati žoge na koš. V takem kapitalizmu je korporativna dobičkonosnost gonilo sveta, za navadne ljudi pa je na voljo tudi ideologija uspeha. Uspe bistveno manj kot odstotek ljudi, toda ideologija vztraja, da se splača sanjati. To pomeni truditi se, zapravljati denar, tudi trpeti. A uspeh je za silo zagotovljen le za te, ki že pripadajo eliti. Mediji nam sicer ponujajo še zgodbe o revnih posameznikih, ki so se prebili z dna družbene lestvice in uspeli, toda bogati so vsak dan bogatejši, redki posamezniki pa niti ne povečajo bistveno množice pripadnikov elit. Ta se ne bo spremenila kmalu, čeprav kapitalizem žre lastno substanco. A ne žre le te, saj uničuje ves planet in pogoje za življenje. Dvomim, da so elite zaradi tega zaskrbljene, saj je že slišati, da se bodo lotevali podnebnih sprememb zlagoma, ker so v ospredju ekonomski interesi, ne pa interesi preživetja.        

Stari modeli, po katerih je deloval kapitalizem in še vedno deluje, opisali so jih številni raziskovalci družbenega življenja ljudi, bodo delovali vedno slabše, kajti podnebne spremembe so neprizanesljive. Lahko jih zanikamo, a so še vedno tu. Lahko zagovarjamo svoje interese in odlagamo delovanje, s katerim bi jih ustavili, toda tako zagovarjanje nam je le v škodo. 

Iz dneva v dan bo bolj jasno, da so novi modeli kapitalističnega življenja mogoči, da jih znamo misliti in udejanjati v praksi. Kar je bilo dolga desetletja le predmet kritik in posmeha, češ da smo utopični naivneži, zaljubljeni v Marxa in preteklost, ki je ni več, bo naenkrat realno in oprijemljivo.

Nastajali bodo novi realni projekti za nove načine skupnega življenja. Ljudje ne bodo le protestirali, temveč bodo skušali artikulirati konkretne projekte. Poudarjali bodo pomen države, skupnih naravnih dobrin, egalitarnosti, solidarnosti in inkluzije, kar vse bo pomenilo, da zlasti delavci, ki ustvarjajo vrednost, končno lahko z njo tudi upravljajo, in sicer na način, ki ne bo uničeval pogojev preživetja. Marx pa se bo nekje onstran le grenko nasmihal.