Podnebna kriza in bodočnost občestev

Beseda leta 2019 je climate emergency, so zapisali pri Oxford Dictionaries. To pomeni, da se je beseda oziroma besedna zveza v letu 2019 uporabljala izjemno pogosto; njena raba se je glede na preteklo obdobje povečala za stokrat, pravijo poznavalci. In pomeni, da bi morale vlade sveta nemudoma razglasiti podnebno krizo, kajti beseda emergency pomeni, da je treba takoj narediti nekaj zelo nujnega. Takoj pa pomeni brez odlašanja, brez oklevanja in zlasti brez neučinkovitega spraševanja, ali so podnebne spremembe zgolj a hoax, ukana ali prevara znanstvenikov, ali so morda resnične, češ da znanstveniki ne vedo vsega. Ko je nekaj urgentno ali krizno, je časa za ukrepanje malo ali zelo malo, česar bržčas ni težko dojeti.

Časnik The Guardian poroča (21. november 2019), da besedna zveza climate emergency bolje kakor zvezi global heating ali climate change izražata znanstvena spoznanja, da so podnebne spremembe že take, da predstavljajo a catastrophe for humanity, katastrofo za človeštvo.
 
V luči zapisanega bi rad poudaril pomen prehoda k drugačnemu načinu razmišljanja o svetu in njegovi bodočnosti. Tudi ta prehod je nujen.
 
Prevladujoče metafore v naših življenjih so namreč take, da bi morale že davno na smetišče zgodovine. Naj jih na kratko predstavim:
 

1. antropocentrizem ali prepričanje, da je človek mera vsega;
2. usmerjenost na ozke interese posameznikov in kolektivni individualizem;
3. prepričanje, da sta razvoj tehnologij in ekonomski razvoj inherentno dobra;
4. prepričanje, da je planet Zemlja neskončna zaloga energije in surovin in vsega drugega, kar potrebuje človeštvo za nenehno rast.

 
Povsem drugačno je razmišljanje, ki ga nujno potrebujemo, kot rečeno. Nove metafore so te.
 

1. Ekonomski in tehnološki razvoj nista ne dobra in ne slaba.
2. Za obstoj življenja na Zemlji so pomembna čisto vsa živa bitja, ne le ljudje.
3. Življenje potrjuje predanost obče dobremu, ne ozkim interesom posameznikov.
4. Izkoriščanje planeta ima meje, ki jih moramo upoštevati.

 
Najlepše pa je tole. Spremembe v rabi metafor so mogoče, če se naučimo učiti se o svetu na drugačen način. Ali kot je nekoč zapisala Hannah Arendt.
 
Izobraževanje je prelomna točka, na kateri se odločimo, ali dovolj ljubimo svet, da prevzamemo odgovornost zanj. Obenem je prelomna točka, ko se vprašamo, ali ljubimo svoje otroke dovolj, da jih pripravimo na to, da bodo storili nekaj novega, nekaj, česar sami še nismo doživeli, da bodo torej prenovili naš skupni svet.
 
Nova naravnanost na svet temelji torej na rabi novih metafor, kar pomeni nova prepričanja, nova verjetja, novo zaupanje v pomen različnosti in drugačnosti. Nov način razmišljanja o svetu in bodočnosti izhaja iz nove, drugačne naravnanosti ljudi ali tega, kar imenujemo naravnanost duha ali uma. Nove koordinate take naravnanosti so.
 
Pripadnost. Pripadam učeči se skupnosti, ne zgolj samemu sebi ali svojim sanjam, da bi imel mnenja in uspel. Relevantnost. Moje delovanje je relevantno za skupnost, ne le zame ali za moje bližnje. Rast. Inteligentnost mojega delovanja in delovanja drugih ljudi se lahko povečuje in ni v nobeni resni zvezi z nenehno povečevanjem proizvodnje dobrin in neskončnim kupovanjem le-teh. Uspeh. Lahko uspem, toda uspeh ni kapitalistične narave, saj pomeni uspešnost v povečevanju obče dobrega in slavljenju življenja, ne mrtvih stvari, iluzij, kapitala, dobičkov, denarja in dosežkov elit.
 
Naštete koordinate so obenem koordinate skupnega življenja, življenja v občestvih, ki jih imenujemo communities of inquiry. Besedno zvezo je težko prevesti, ker pomeni inquiry več zadev. Ne pomeni le zahtev ljudi, da so dobro obveščeni o bistvenih in zares relevantnih zadevah občestva in njih samih, saj pomeni tudi sistematično preiskovanje v interesu občestva in obče dobrega, pa tudi raziskovanje – na primer načel občestvenega življenja.
 
Marx je tako občestvo imenoval komunistično.