Podnebje kot banka

Pred leti so reševali banke, češ da so preprosto prevelike, da bi padle. In so jih rešili. V hipu. Ni bilo nobenega problema. Sleherniku se je zdelo, da je reševanje takih velikanov mala mal'ca. Da vsi vedo, kako se to naredi, da je volja, da je pot, da je denar. Podnebje je še neprimerno večje kot vse banke tega sveta skupaj in pomembnejše. Njegovo domnevno reševanje, v resnici naj bi rešili sami sebe, podnebju je za ljudi pač vseeno, pa je vse prej kot enostavno. Podobno je z reševanjem ljudi pred smrtonosnim virusom.

Politiki in znanstveniki vsak dan sporočajo ljudem, da se vedejo premalo odgovorno, ker se ne cepijo in se ne držijo dovolj strogo ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa. Vtis je, da so ljudje neubogljivi najstniki, ki jim starši nič ne morejo. V svoji nebogljenosti opozarjajo, včasih pridigajo, celo grozijo, najstniki pa se jim posmehujejo. Karavana gre torej dalje in se ne meni za dogajanje okoli sebe. Nihče ne ve natančno, zakaj je tako. V zraku je upanje, da se bo nekako vse skupaj vendarle magično izšlo, da škoda ne bo prevelika.
 
Podobno znanstveniki sporočajo vladam sveta, da njihove sladke besede in obljube o dejanjih, s katerimi bodo zmanjševale izpuste toplogrednih plinov in skrbele, da se svet ne bo preveč segrel, niso nič drugega kot – sladke besede. Danes je sladkorna prevleka padla z govorov na srečanju Cop26 in na plan je prišla grenka tableta, ki jo bomo morali pogoltniti, če svetovni voditelji ne bodo sprejeli veliko ambicioznejših ukrepov. Znanstveno poročilo namreč kaže, da je ukrepanje v naslednjih desetih letih ključnega pomena. Dolgoročni cilji, obljube in neobstoječi tehnični popravki, brez dejanskih politik, ki bi nas pripeljale tja, niso vredni nič. Kaže, da večina svetovnih voditeljev spi za volanom (Adrian Ramsay v prispevku Cop26: world on track for disastrous heating of more than 2.4C, says key report, Fiona Harvey, The Guardian, 10. november 2021).
 
Pred šestimi leti so svetovni voditelji obljubljali, da bodo storili vse, kar je treba za zaustavitev podnebnih sprememb, šest let pozneje je očitno, da niso storili skoraj ničesar. Zakaj bi njihove današnje obljube postale resničnost? Ali ni bolj verjetno, da bomo čez šest let ugotavljali nekaj podobnega, kot ugotavljamo danes, ko gledamo na Pariški sporazum iz leta 2015? Zakaj bi bilo sedaj drugače?
 
Posameznik se težko odreče svojim navadam. Tako odrekanje je naporno, zahtevno. Tudi vladni ljudje so kajpak ljudje. Zakaj bi zanje veljalo kaj drugega? Ne bodo spreminjali svojih navad, ne bodo spreminjali načinov razmišljanja, razlaganja sveta in sebe v njem. Novega besednjaka se je sicer mogoče zlahka in hitro naučiti, mogoče se mu je privaditi in ga uporabljati v javnosti za ustvarjanje vtisov, to pa je bolj ali manj vse.  
 
Svetovni voditelji bodo zato zelo verjetno še naprej zavezani fosilnim gorivom, ker je taka zavezanost preprosto najudobnejša in najcenejša. Vse drugo je zahtevnejše in terja cel kup sprememb. Najprej v glavah, kot se reče.
 
Sprememba v glavi pomeni nov način razmišljanja, ki ni mehansko naučen, temveč je globoko dojet in razumljen. Pomeni podreditev novim idejam, predanost. Pomeni, da človek zares verjame vanje.
 
Živimo pa v svetu, v katerem vedenje in razmišljanje svetovnih voditeljev izvrstno ponazarja zapis na nekem protestnikovem transparentu te dni v Glasgowu: če bi bilo podnebje banka, bi ga že zdavnaj rešili.