Poceni besede v obdobju velike neorientiranosti

Nekateri ljudje se neradi pogovarjajo. So bolj molčeči. Pravijo, da od besed tako ali tako ni posebnega učinka. Da ni treba toliko govoriti. Da na primer ženske čisto preveč govorijo, ker se hočejo kar naprej pogovarjati. Stereotipi gor ali dol, tako pač razmišljajo. Govorjenje pa je veliko pomembnejše, kot se zdi. Zakaj je govorjenje pomembno in katero govorjenje je pomembno?

Pravijo tudi, da so besede poceni. Festival v Glasgowu to dokazuje. Besed je veliko. To so predvsem lepe, prijazne besede. O svetli prihodnosti, o brezogljični družbi, kot jo imenujejo. O trajnostnem načinu življenja. Lepo in prav. A kje je denar za vse to?
 
Ekonomisti so izračunali, da bi prehod v brezogljično družbo stal ves svet kakih 50 bilijonov dolarjev. To pomeni petdeset tisoč milijard dolarjev. Od kje jih vzeti?
 
Saj denarja je dovolj. To je res majhen strošek, ne več kot 2,5 % letnega svetovnega BDP-ja. Toda do zdaj so vlade obljubile le 100 milijard dolarjev in tega niso niti izpolnile (Michael Roberts, Financing the climate). Sto milijard dolarjev dejansko ni nič. Je kaplja v morje. Za primerjavo: ves svet porabi vsako leto malo manj kot dva tisoč milijard dolarjev za orožje. In za oglase 325 milijard dolarjev (Jeff Sparrow, cit. po Michael Roberts, prav tam).
 
Problem tiči drugje. Da bi človeška civilizacija opravila izpit iz podnebnih sprememb, bi morala vzpostaviti globalne institucije, ki bi izpeljale vse, kar je treba narediti. Potrebne so torej globalne akcije in potrebne so globalne institucije, kot poudarja Michael Roberts (prav tam).
 
Potegnimo vzporednico. Posamezne države v tem trenutku niso sposobne obvladovati niti enega samega virusa, ki se skoraj nemoteno šiti po svetu. Vsak dan se okuži skoraj pol milijona ljudi.  
 
Potreben je denar in potrebno je vodenje. Ljudje, zlasti mladi, ne zaupajo tako rekoč nobenemu političnemu voditelju. Samo vladno posredovanje, naložbe in načrtovanje v svetovnem merilu lahko dajo človeštvu in naravi priložnost za uspeh, preden postane prevelika degradacija trajna (prav tam).
 
Čas, v katerem živimo, je brez usmeritve. Je dezorientiran. Ni voditeljev, ki bi pokazali pravo pot. Lepe besede niso isto kot pokazati pravo pot. To so modne, všečne besede, ki so že tako ali tako v obtoku. Zaradi njih se človek ne orientira nič bolj kot sicer.
 
Potrebujemo nove besede. Nove načine razmišljanja o svetu. In novo voljo.
 
Nikakor namreč ne smemo biti naivni. Če politiki pripovedujejo pravljice, ker so se naučili, da je v novem obdobju treba uporabljati všečne besede, imajo pač interes biti še naprej na oblasti, pa raziskave dokazujejo, da so tudi ljudje ujetniki lastnih navad. Protestirajo proti oblastem, češ da ne naredijo dovolj za zmanjšanje podnebnih sprememb, obenem pa vztrajajo pri starih navadah. Torej ne bi ničesar spremenili, ničemur se ne bi odpovedali. Radi bi sedeli na dveh stolih, imeli keks in ga pojedli.
 
Posamezniki tako pogosto verjamejo, da naredijo dovolj, kar je v njihovih močeh, da ne prispevajo k podnebnim spremembam. Še več. Domišljajo si, da storijo več kakor drugi ljudje.
 
Skoraj polovica ljudi, ki jih zajamejo raziskave, trdi, da ni nobene potrebe, da spremenijo svoj življenjski slog, svoje navade. Ljudje so torej bolj ali manj prepričani, da osebno niso odgovorni za podnebne spremembe in da ne bi ničesar spremenili, da bi še naprej živeli kot doslej, ker je navada železna srajca.
 
Odgovorni so drugi ljudje, odgovorne so vlade. Ki pa jim gostobesedno obljubljajo, da bodo storile vse, kot je treba. Torej smo vsi srečni. Le da navajenim, starim besedam sledi navajeno, staro vedenje.