Plenilci mladih duš in teles

Zakaj ljudje še vedno pošiljajo svoje otroke v cerkev, čeprav imajo komaj nekaj let, in se ne morejo sami odločati, kaj bodo počeli v svojem življenju? Kaj pričakujejo od duhovnikov in drugih ljudi znotraj korporacije? Kaj naj bi ponudili njihovim otrokom, česar sami ne morejo [v zadostni meri]? So maše intelektualno spodbudne za kognitivni razvoj otrok? Spodbujajo razvoj socialnega kapitala, čustvene inteligence in kritičnega razmišljanja? Če bi vprašali starše, bi verjetno številni izmed njih rekli, da želijo za svoje otroke vse naštete spodbude, češ da bi imeli radi mirno vest, ko bodo njihovi otroci odrasle osebnosti, s katerimi se bodo kasneje pogovarjali o razmerah, v katerih so odraščali, oziroma v razmerah, v katerih so jih vzgajali. Vprašanja so zanimiva zlasti v luči skorajšnjih poskusov, da bi vatikanski kardinali končno odprto spregovorili o spolnih zlorabah za zidovi korporacije. Ko sva pred leti z Ano pisala knjigo z naslovom Duhovnikova sobica, sva se ukvarjala natanko z vprašanjem, kako spolno zlorabljanje v posvečenih prostorih, kjer prebivajo duhovniki, ruši mlade duše otrok, katerih starši jih z najboljšimi nameni vodijo v cerkve, da bi imeli od tega kake koristi. S tem nočem reči, da so vsi duhovniki plenilski seksualni manijaki, ki komaj čakajo na mlade duše in mlada telesa, da jih dobijo v svoje umazane roke. Daleč od tega. Zanima me predvsem nekaj drugega. Ne zanima me toliko, koliko plenilskih duhovnikov je tamle zunaj, saj me zanima predvsem vprašanje, zakaj celo sedanji sicer priljubljeni papež ugotavlja, da se bo problem s spolnim zlorabljanjem mladih duš in teles nadaljeval (sic!). Njegovo nedavno izjavljanje, o katerem poroča današnji The Guardian (Peter Stanford, The Catholic church is still making excuses for paadophilia, 17. februar 2019), je tako neverjetno, da terja resen razmislek.

Če bi bili predatorski duhovniki zgolj nekaj gnilih jabolk, bi lahko rekli, da je pač v človeški naravi, da nekateri redki ljudje včasih zlorabljajo drug drugega in otroke; če bi rekli, da je med duhovniki nekaj gejev, bi vnovič lahko zamahnili z roko in rekli, da je tudi to v človeški naravi, kar naj bi pomenilo, da bodo vselej živeli geji in lezbijke, a ne bodo naredili posebne škode.
 
Čisto nekaj drugega pa je ugotoviti, da je v sami naravi katoliške korporacije nekaj, kar bi nas moralo skrbeti. Temelji namreč na vraževerju, na nedokazanih trditvah o obstoju benevolentnega Boga in čudežih, zgodbah o raju, posmrtnem življenju, neumrljivi duši etc. Zakaj bi torej leta 2019 odrasli razumni ljudje hoteli svoje otroke pošiljati poslušat ljudi, ki verjamejo v vse to? Zakaj bi mlade duše izpostavljali tako neverjetnim idejam, kot je ta, s katero je tudi postregel Frančišek, ko je lanskega septembra preprosto zatrdil, da je za vse spolne zlorabe kriv kar sam hudič, češ da skuša sicer dobre duhovnike in jih sili v perverzije?
 
Kako je mogoče, da izobraženi odrasli ljudje verjamejo, da obstaja nekakšen Hudič, ki se mu vsaj nekateri ljudje, sicer narejeni po podobi Boga, ne morejo upreti? Ali ni potemtakem mogoče reči, da je kar za vse zlo na tem svetu kriv taisti peklenšček, ki se mu ljudje težko upirajo, nekateri pa se mu pač ne uspejo upreti? Ali ni to zelo udobno? Naredim zločin, potem pa s prstom pokažem na Njega. On je kriv, jaz sem se mu sicer z vsemi štirimi dolgo časa upiral, a kaj, ko je bil hudič močnejši od mene!
 
Znanost pravi nekaj čisto drugega. Mogoče je, da so nekateri ljudje, še preden postanejo duhovniki ali nune, že sami tako poškodovani, čustveno, kognitivno in osebnostno, da se ne morejo upreti zlu, za katerega so v celoti odgovorni sami, ker niso poiskali dovolj zgodaj ustrezne pomoči ali pa se preprosto odločili, da ne bodo postali duhovniki, zavedajoč se, da se ne bodo mogli upreti siljenju v perverzije.
 
Logično lahko pričakujemo, da se poškodovani ljudje zavedajo lastne poškodovanosti in da iščejo pomoč. Če me boli zob, grem zato k zobozdravniku, če imam gripo, grem k zdravniku, če sem duševno poškodovan, iščem pomoč pri psihologih. Vse to je zelo logično in smiselno. Kazati s prstom na Hudiča v letu 2019 pa ni le srednjeveško, ampak je nerazumno, nelogično in sprenevedajoče. Zlasti pa človek, ki verjame v Hudiča, češ da hodi po svetu in skuša ljudi, preprosto ne bi smel postati duhovnik in ne bi smel imeti dostopa do mladih duš. 
 
In že zdavnaj je bil skrajni čas, da dostojanstveniki hierarhične Cerkve odpravijo srednjeveški celibat, ki veliko bolj kakor Hudič dobesedno sili moške in ženske v odpovedovanje spolnemu življenju, v katerem lahko najdejo človeška bitja toliko lepote, užitka in veselja, če se poučijo, kaj je zares svobodna spolnost, namesto da jo zatirajo, kar zlasti pomeni, da pustijo otroke absolutno pri miru, saj prav spolno zrel človek niti pomisli ne nanje, pa naj hodi po svetu en Hudič ali pa sto.