Pismo mladi mamici

Pravite, da vam hčerka zadnje čase jokajoč razlaga, koliko vaj morajo narediti pri matematiki in v kako kratkem času. Poveste tudi, da je učiteljica stroga in zahtevna ter da učencem prikrito grozi s posledicami, če ne bodo naredili čisto vseh vaj v natančno predpisanem času. Govorite torej, da v šoli vaš otrok izkuša delovanje mašine, produktivnega stroja, ki deluje tako, da morajo vsi učenci ne glede na svoje kognitivne in nekognitivne razlike v določenem času na enak način izpolnjevati enake naloge in seveda težiti k enakim ciljem, ki so čim boljše ocene.

Pravijo, da šola ne vzgaja, da je nevtralna in da je tam samo zaradi znanja, prenašanja znanja in izobraževanja mladeži, da bodo postali kritično misleči državljani. Ne verjamem. Naj ponazorim.
 
Vaša pripoved na žalost ni nič novega, ni ne prva in ne zadnja, ki priča o delovanju šolske industrije, namenjene neki drugi industriji, ki se imenuje trg dela. Ali kot navaja ameriški ekonomist Bryan Caplan Sokrata, ki je živel pred več kot dvema tisočletjema: izobraževanje otrok ne signalizira le njihove inteligence, temveč tudi učenčevo disciplino, delovno etiko, predanost kakovosti in tako dalje. Tista učiteljica je zgolj predana posredovalka takega discipliniranja. Spoštovana mamica, vaša hčerka je na poti, na kateri bo vse bolj spoznavala, kako močno sta povezani šola in tovarna, vi pa z njo.
 
Nikakor ne smemo biti naivni. Šola ni le nevtralni kraj, kjer se mladi učijo kopičiti objektivno znanje. To je obenem kraj, kjer se dogaja še nekaj drugega.
 
Uresničujejo se družbena pričakovanja. Ta so danes zelo jasna, kot piše Caplan v knjigi, v kateri najdemo veliko argumentov za razmišljanje o šolanju otrok kot izgubljanju časa in denarja: kdor se hoče zaposliti, mora imeti zaključeno vsaj srednjo šolo, kdor se hoče zaposliti na dobrem delovnem mestu, mora imeti diplomo. Kdor se iz tega ali onega razloga izmakne pričakovanjem, ima težave, kajti delodajalci hočejo natanko določene delavce. Kakšne delavce hočejo?
 
Delodajalci hočejo delavce, ki so videti kot modelni delavci, razmišljajo kot modelni delavci, govorijo kot modelni delavci in so na videz taki kot modelni delavci (model workers, kot jih imenuje Caplan). Izraza ni težko razumeti: vsaka gospodinja ve, kaj je model, ki ji pomaga oblikovati enake izdelke. 
 
Današnji modelni delavec ni nobena skrivnost. Caplan: to je timski igralec; je spoštljiv do nadrejenih, ni pa hlapčevski; prijazen je do sodelavcev, toda biznis postavlja na prvo mesto; oblači se konservativno, zlasti pa dobro ve, kaj se pričakuje od njega, zato to tudi dela. Modelni delavec je priden in inteligenten, zato delodajalcu ni treba razlagati, kaj mora delati in kako se mora obnašati, kaj sme povedati in kako mora govoriti – delavec si pove že sam.
 
Seveda si pove, saj ima za seboj precej leta vadbe, ki se začne v vrtcu, nadaljuje in dopolni pa v šoli, kot pripoveduje vaša hčerka. Naj ponovim za Caplanom: šolanje signalizira inteligentnost, vestnost in konformizem. Signalizira tudi uspešno družino in svetovljanska stališča, dodaja Caplan, vendar slednje za delodajalca ni pomembno. Zanj je odločilno, da ima bodoči delavec dobre šolske ocene, ki signalizirajo zapisano.
 
Zakaj delodajalci želijo prav take delavce in kako vedo, da šolske ocene res signalizirajo, kar hočejo? Preprosto. To vedo, ker delo v šoli temelji na istih principih kot delo v tovarni. Inteligenten učenec/delavec se hitro uči; vesten učence/delavec naredi, kar je treba, in tako, kot je treba; dober učencev/delavec je produktiven; konformističen učenec/delavec uboga nadrejene in sodeluje s sotrpini. Kdor ni iz takega testa v šoli, verjetno ne bo niti na trgu dela, zato je za delodajalce nezanimiv.  
 
Na trgu dela prav zato preprosto hočeš biti. Spoštovana mamica, tudi vi želite, da bo hčerka nekoč na trgu dela in da bo dobila dobro službo.