Pismo bodočnosti – 415 ppm CO2

Pomislite, kako pomembno vlogo ima v življenju ljudi ena sama ideja: narediti moram še več, še pogosteje, še obsežneje. In kako pomembno vlogo ima lahko nasprotna ideja: nečesa ne bom počel več, živel bom počasneje, ne hitreje. Ali kot je menda nekoč vzkliknil Sokrat, ko se je sprehajal mimo stojnic z blagom: koliko je stvari, ki jih ne potrebujem.

Po vseh teh letih študija in prebiranja knjig lahko mirno rečem, da edini smisel obstoja Boga ne more biti, da je v službi naših, tj. človeških, interesov, potreb, želja. Verjetneje je prav nasprotno: človeško bitje lahko spozna, da z razvijanjem samega sebe, s svojim izboljševanjem spreminja tudi boga in svoj odnos do njega. Na najbolj preprosti ravni tako želi nekaj od njega, na najvišji pa želi nekaj od sebe.
 
Tako razmišljanje dobiva v teh časih posebne razsežnosti. Človeško življenje namreč ni zaprt sistem, temveč je odprto do bodočnosti. Psihoanalitiki in drugi misleci pa so že zdavnaj dokazali, da človeško obravnavanje življenja, kot da je zaprt in določljiv sistem, prej ali slej terja davek. Za tako razmišljanje o življenju in obravnavanje življenja, kot da je zaprt sistem, je treba plačati določeno ceno.
 
Primer je dogodek, ki se je zgodil te dni na Islandiji. Na zahodu te otoške državice so namreč postavili spominsko ploščo, na kateri piše Pismo bodočnosti (A letter to the future). Postavili so jo na kraju, kjer so se poslovili od prvega ledenika, imenuje se Okjokull, ki je izginil zaradi segrevanja Zemlje, za katero je odgovoren človek.
 
Potegniti bi morali zasilno zavoro. Tako piše na transparentu, ki ga ob tej priložnosti drži v roki mladenka. A kaj natančno to pomeni?
 
Če pridelajo paradižnik v Senegalu, ga potem odpeljejo v Francijo, kjer ga potisnejo v plastično embalažo in odpeljejo na Finsko, kjer ga nekdo kupi in poje, plastično embalažo pa odvrže, je to prikaz odprtega trga in dogajanja na njem. Z lahkoto pa izračunamo, koliko nafte so porabili, da je paradižnik priromal iz Afrike na sever Evrope.
 
In medtem ko se dogaja vse to, se mainstream ekonomisti tolažijo, da bo nemško gospodarstvo zopet raslo in da bo tudi globalno vse raslo. Ne govorijo o kakih zavorah, ampak razpravljajo, kako bi vse skupaj potekalo še hitreje, da bi postalo še obsežnejše in še bolj povezano v en sam globalni sistem. Obstaja pa zanimiv paradoks, ki je neposredno vezan na oblikovanje takega sistema.
Pravzaprav je skrajni čas, da se nehamo slepiti: da bodo probleme s spreminjanjem podnebja rešile vlade; da bodo taiste probleme rešili vladni administratorji, birokrati in drugi ljudje, zaposleni v državnih institucijah; da bodo podnebne spremembe zavrli ljudje, ki vanje bodisi ne verjamejo bodisi si mislijo, da imajo še dovolj časa, da nekaj naredijo.
 
Morda se sliši bogokletno in povsem noro, toda že doslej je jasno, da največ naredi tako osovraženi prosti trg, kar pomeni, da največ naredijo podjetni ljudje, ljudje, ki imajo močne interese, da razvijajo tehnologije in izdelujejo izdelke, za katere je dokazano, da varujejo okolje in prispevajo k zmanjševanju izpustov metana, ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov.
 
To še ne pomeni, da bo prosti trg rešil človeštvo. Daleč od tega. Spoznanje je pomembno le zaradi dodatnega vpogleda v togost oblasti, držav in državnih uslužbencev.
 
Potrebujemo namreč inovacije, za katere vemo, da jih zmorejo posamezniki. Države niso pretirano inovativne, državni uslužbenci tudi ne. Vse to vemo že dolgo časa.
 
Torej: elite zagotovo ne bodo rešile človeštva pred nadaljnjimi katastrofami, države in državni birokrati takisto ne.
 
Bolj kot v preteklosti bodo zato pomembni ljudje, ki znajo in hočejo biti inovativni, kreativni, ljudje, ki se ne bojijo sprememb, visoko inteligentni in etični ljudje, ki se hočejo učiti, ljudje torej, ki se bodo postavili ob bok takim posameznikom, kot so bili Karl Marx, ki je znal misliti radikalne politične ideje, Jean Nicolas Arthur Rimbaud, ki je znal misliti novo estetsko senzibilnost, Friedrich Nietzsche, ki je korenito preoblikoval epistemologijo, in Sigmund Freud, ki je iznašel psihoanalizo, povsem nov način pogovarjanja in analiziranja duševnega življenja posameznikov, če omenim le nekatere avtorje, ki so zaznamovali 19. in 20. stoletje.