Pismo Ani

Ana mi je napisala pismo. Takole pravi. Kdo je Ana? Ana je človek, ki je zaradi človeka, ki je do konca vztrajal in verjel vanjo, človek, ki se ne boji življenja, ga živi in v njem uživa. Je človek, ki dela napake, a jih zna, in tudi jih, sproti popravlja. Je človek, ki teži in bluzi, pa vendar na način, ki je nekako v mejah, ki so še sprejemljive, tako zanjo kot za njeno okolico. Predvsem pa se ne boji ljudi, ker so to zgolj ljudje, ki se v resnici bojijo še bolj, le da dajejo drugačen vtis. Kaj čuti Ana? Nobenega strahu, zgolj spoštovanje do človeka, ki ji kljub temu, da je daleč proč, pomaga, da vztraja. Zgolj misel na Drugega ji daje tisto nujno potrebno življenjsko energijo, ki jo potrebuje vsako človeško bitje. Zaradi Drugega je beseda samomor zgolj beseda, ki jo razlaga SSKJ. Odgovarjam ji.

Draga Ana, vaše pismo se me je dotaknilo prav tam, kjer čutim največjo dolžnost stati ob strani drugemu človeku, ko ta potrebuje bližino, razumevanje, tišino in navzočnost drugega človeka, ki ve, kaj pomeni absolutna odgovornost do drugega človeka; ni nujno, da ima veliko znanja, je pa nujno, da dobro ve, kaj je odgovornost do drugega.
 
Ko sem bil vedno znova v vaši neposredni bližini, bilo je kar nekaj let, sem čutil neizmerno bolečino in trpljenje, sočasno pa sem vedel, da me ni niti malo strah, da sem pripravljen brez pomisleka oditi z vami do pekla in nato nazaj. Ves čas sem namreč verjel, da obstaja tudi pot nazaj, ne le tja.
 
Pomembno je torej, da človek verjame in ve, kaj terja odgovornost; ljudje, ki so zgolj enciklopedije na dveh nogah, nikoli ne zmorejo take drže, saj ta ne sledi nujno iz enciklopedičnega znanja. In slovenski bankir, ki kar sam predlaga zase pol milijona evrov letne plače, je iz nekega povsem drugega vesolja.
 
V resnici sem vam hvaležen za potovanje do pekla in nazaj, ker se tudi zaradi njega ne morem niti najmanj sprenevedati, kakšno je lahko življenje drugega človeka; še vedno vztrajam, da je resnična svoboda človeškega bitja v podrejanju temu, kar je najbolj vredno; pol milijona evrov tega ne more odtehtati niti malo, saj je vredno neskončno veliko. In morda je pri tem najbolj pomembno, da sem ves čas čutil tudi vašo odločenost, da vztrajate in da ne popustite, da ne dovolite, da vas trpljenje zlomi. Brez vašega vztrajanja bi bilo moje vztrajanje kajpak povsem nemočno.
 
Ste človek z zares izjemno zmožnostjo za učenje, ki se je dolgo napajalo prav v trpljenju. Danes se napaja v veselju in življenjski energiji, sam pa imam ta neverjetni privilegij, da se naslavljate name z besedo spoštovanje in da včasih pomislite name kot na nekoga, ki zna vztrajati in verjeti v drugega človeka. Zakaj je to privilegij?
Ker so ljudje navadno osredotočeni predvsem nase, bankirji kajpak predvsem na denar, na svoje občutke, na svoja mnenja, o katerih v glavnem ne dvomijo niti takrat, ko so povsem zgrešena, na svoj ego, to čudno fikcijo, ki ne obstaja, a jo vseeno povzdigujejo kot kakšno visočanstvo, obenem pa so zaljubljeni celo v fikcije in iluzije, kar s pridom izkorišča zlasti taka gospodarska panoga, kot je vraževerje. Vi niste nič od naštetega, zato dajete, da se tudi sam lahko napijem kakor iz vrelca žive vode.
 
Hvaležen sem za vse vaše besede, s katerimi potrjujete zapisano. Zahvaljujem se vam tudi za verjetje vame, za to, da me niste uvrstili v rubriko neumni psihologi, ki samo nekaj bluzijo. Mislili ste sicer, da se ravnam po knjigah, ki jih v moji knjižnici ni malo, toda sedaj razumete, da so knjige privilegirani, skoraj sveti kraji, kjer so naloženi duhovi preteklosti, od katerih se učim, kar pomeni, da je tudi prav, da se ravnam po njih, da nisem vzvišen in da ne mislim, koliko več vem od Starih.
 
Čisto nazadnje moram zapisati, da ste oseba, na katero se je mogoče popolnoma zanesti, in ste dragocenost, ki predstavlja svetilnik v svetu izkoriščanja, odtujenosti in hladnih medsebojnih odnosov, za katere na žalost ne morem reči, da jih je tamle zunaj bolj malo, ker jih je v resnici veliko, zelo veliko.
 
Vaš, d