Pesem o moji hčerki

Čisto naključje je, da mi je hčerka Minea poslala povezavo do pesmi z naslovom Song of May Father (Urban Rescue). Poslala jo je včeraj popoldan, pošto pa sem pogledal šele danes zjutraj. Ker sem njen oče, ji želim odgovoriti, saj me je sezulo oboje: pesem in dejstvo, da mi je predlagala, naj jo poslušam.
 
Danes zjutraj sem se peljal zgodaj v službo, da se v miru pripravim na popoldansko predavanje, spremljala me je polna Luna. Bilo je temno in svetlo obenem, bila je tišina, večina ljudi je še spala. Pomislil sem na ženo, ki prav tako še spi, pa na hčerki, ki sta v neki drugi državi, kjer študirata, verjetno tudi še spita, na sina in njegovo Marike, ki prav tako spita. Potem sem pomislil, kako srečen sem, da imam ob sebi te čudovite ljudi. Narejene so bile številne raziskave, da bi ugotovili, koliko so ljudje srečni, kdaj so srečni, kaj jih dela srečne. Jaz ne potrebujem nobene raziskave, ker sem srečen in vem, kaj me dela srečnega. Ne le kdaj pa kdaj, temveč vsak trenutek.
 
Srečnega se delam kajpak sam, toda brez vaše bližine tega ne bi mogel narediti. Nobena notranja volja ne bi zadoščala, pa notranja motivacija in močan ego in močna osebnost in kapitalistične sanje in vse drugo. Vem, da obstajajo trenutki, ko je treba biti močan, vem pa tudi, da je človek zares močan le, če ima ob sebi drage ljudi. Ali kot je nekoč zapisal Cankar: če je sam, pade še junak.
 
Ne potrebujem veliko denarja, saj nimam potrebe ali želje po njem. Potrebujem malo dobrin, da preživim, nimam nobene želje po njihovem kopičenju.
 
Vi ste moja duša, brez vas sem nič, skupek atomov, ki bo nekega dne preprosto razpadel. Obstaja milijon stvari na tem svetu in na svobodnih trgih, ki mi ne pomenijo nič. Obstajajo dobrine in obstaja blago, obstaja denar in obstaja moč, toda nič od tega me ne zanima. Potrebujem nekaj hrane in pijače, pa kisik, obleko, da pokrijem nagoto, to pa je že skoraj vse.
 
In mnogo bolj kot to potrebujem smisel življenja, ki brez vas ne obstaja. Vem, da me imate radi, in to mi zadošča. Tudi jaz imam rad vas.
 
Ne verjamem v prepade med generacijami sinov in očetov, mater in hčera, čeprav obstaja med njimi razlika v letih; ne verjamem, da se nujno ne morejo razumeti in sporazumeti, ker živijo v različnih svetovih. Prav nasprotno, prepričan sem, da je razumevanje mogoče natanko zaradi tega.
 
In potem so tu Benetke, kamor nikdar ne bi želel oditi sam, saj so metafora, ki deluje le, če ste vi poleg. Brez vas so Benetke zgolj še eno mesto, preveč natrpano s turisti.
 
Draga Minea, hvala za pesem in hvala za vse skupne trenutke, ki so že sedaj večni spomin, ob katerem se orosi oko. Hvala za vse recepte in za vso hrano, ki jo pripravljaš z neskončnim, brezmejnim veseljem, za vse ideje, o katerih razpravljamo, za vsa vprašanja, s katerimi se ubadamo ure in ure, za vsako gesto, s katero potrjuješ, kako skrben in včasih skoraj boleče pošten človek si, za vso pravičnost, iskrenost, za vse predloge, kam bi šli, kam bi odpotovali, za vse večere, ko se skupaj radostimo življenja.
 
Verjetno smo res le nesmiselni skupki atomov, toda kljub temu bom vedno trmasto verjel, da je treba vztrajati v ljubezni, čeprav vedno znova pademo in se potem poberemo, da je ljubezen brezmejna in večna, da naše življenje brez nje nima nobenega smisla, in da bo obstajala tudi potem, ko bo razpadlo celotno vesolje in postalo en sam velikanski nič. Pesem o očetu bo še vedno glasno odmevala. In pesem o hčerki tudi.