Perspektiva nomada

Ljudje se oklepajo marsičesa: čustveno praznega zakona s partnerjem, do katerega že dolgo ne čutijo ničesar razen praznine, družbenih hierarhij, od katerih imajo koristi zlasti elite, praznega žargona in dolgočasnega novoreka, obrabljenih mnenj, ljubljenih vodij, ki jih v resnici ne ljubijo niti malo, dokler imajo koristi od njih, potem jih sovražijo, oklepajo se denarja, premoženja …

Starogrški ciniki so že pred časom izumili posebno držo, odnos do vsega tega. Pravijo, da so bili grobi v vedenju in besedovanju, da so imeli radi naravne sile, neukročene elemente Zemlje. Držali so se divjega, naravnega, neciviliziranega. Njihova drža v civiliziranem svetu je bila zato škandalozna, travmatična, nečloveška. Paradoksna torej. Kdor ljubi naravo, bi moral to razumeti, kajti ideja o romantični, harmonični naravi, kjer so vse stvari na svojem mestu, je pogubna. S tako idejo človek ne more v naravi preživeti do večera. Reševanje narave pred človekom je zato reševanje tega, česar ni treba reševati, kajti življenje vselej najde pot in narava si bo vedno znova opomogla od ljudi. Zanje pa ni nujno, da si bodo opomogli po vsem, kar so doslej storili zlasti sami sebi, ne zgolj naravi.
 
Ciniki so zato potrebni bolj kot kadarkoli doslej. Nujno je namreč kultiviranje askeze. Namesto zapravljanja energije in razmetavanja z njo je na mestu varčevanje. Namesto potrošništva in kupovanja predmetov je na vrsti spraševanje, kaj je zares nujno in kaj ni. Ne, ciniki niso arogantni in nesramni, čeprav so surovi. Njihova drža je preprosta, logična in prepričljiva: zadovoljen sem z majhnim, skrbim za to, kar imam, sprejemam le to, kar je nujno sprejeti.
 
Ciniki niso razočarani nad svetom in niso resignirani. V resnici so samozadostni, suvereni in samozavestni. Ne dovolijo, da jih priganjajo h kupovanju stvari in kopičenju tega, česar ne potrebujejo. Zares bogat je namreč šele človek, ki ve, da mu ničesar ne manjka, ki torej nima nobene želje po predmetih, objektih želje.
 
Za cinike je značilno uživanje v tem, kar je nujno. Ne poznajo želje po neskončnem hlastanju za novim in kopičenju. Cinik zares razume, kaj pomeni biti brez korenin, brez temeljev, brez podlage, brez želje in brez hrepenenja po nečem. Lahko živi brez vsega, ker ima v nekem smislu vse, karkoli. Ne priznava nobene avtoritete, nobenega učitelja. Nihče mu ne more povedati ničesar novega, kajti vednost ni sestavljena iz informacij, podatkov in evidenc.
 
Danes pomeni beseda cinik čisto nekaj drugega in zlasti neproduktivnega. Cinične drže do sveta tako rekoč ni, ne obstaja. Vsepovsod je mogoče prepoznati težnjo k iskanju ugodja in zadovoljstva, vendar je celo nesrečna, ker ljudje ne razumejo dobro, kaj prinaša resnično zadovoljstvo.
 
Resnično zadovoljstvo prinaša srečanje človeka z nečim, kar imenujemo dober objekt. To je tisti objekt, ob katerem človek začuti, da postaja bogatejši, da se razvija, kot se razbohotijo cvetovi spomladi. K dobremu objektu se zato vračam, kajti ima toliko razsežnosti, da jih ne morem okusiti in spoznati ob prvem srečanju. In ko se vračam k njemu, pridobiva na vrednosti, postaja mi vse dragocenejši, zato ga ne želim zamenjati. Še manj želim kupiti novega, zato sem slab potrošnik.
 
Še veliko raje kot dobre objekte pa imam dobre ljudi. To so tisti ljudje, ki jih nikakor ni mogoče kupiti, ker preprosto nimajo cene. Njihova vrednost je neskončna.