Pekel

Današnje drugo predavanje od štirih, ki jih bom posvetil psihologiji izoliranosti, osamljenosti in samote, pričenjam, kjer sem zadnjič končal. Končal sem pri podatkih, koliko ljudi živi osamljeno življenje za zidovi svojih stanovanj in hiš, če jih sploh imajo, seveda. Številke so osupljive, velikanske. Sedanja izoliranost jih povečuje, saj ne obstaja človekova motivacija, da bi bil sam, izoliran in osamljen. Obstaja pa motivacija, da podeljuje svojemu življenju smisel in pomen, da je odgovoren do njega. In na ta način do življenj drugih ljudi.

Frankl je dejansko dobro preokviril sicer znano in priljubljeno spraševanje ljudi, v čem je smisel življenja. Eni namreč odgovarjajo, da ga sploh ni, medtem ko drugi zamišljeno strmijo nekam navzgor in pravijo, da zagotovo obstaja, le da je skrivnost. Psiholog, ki je preživel taborišče smrti, ponudi nekaj boljšega.
 
Ne sprašuješ ti življenja, v čem je njegov smisel, temveč življenje sprašuje tebe.
 
Človek torej ne želi biti sam, to zagotovo lahko rečemo. Biti osamljen je grozna izkušnja, ki jo morda dobro ponazarja Dante v Božanski komediji. Medtem ko ljudje pogosto mislijo, da je pekel vroč in da tam duše trpijo v vrelem ognju, Dante pokaže, da je verjetneje ravno nasprotno. V peklu duše trpijo zaradi grehov, ki so jih storile za časa življenja. Storile so jih drugim ljudem; druga drugi torej. Sedaj je vsaka ujeta v ledu in se ne more premakniti. Resnično, šele to je dobra podoba pekla.
 
Ki jo pozna vsak osamljeni posameznik že na tem svetu, čeprav ni storil nikomur nič hudega. In ve, kako izjemno težko je prenašati čustveno praznino in socialne razdalje. Še jasneje pa mu je, da ujet v ledu ne more zadovoljevati temeljne potrebe duše, ki je potreba po smislu in pomenu.
 
Kronična osamljenost je pekel. Človek ni več zmožen za globlje, intimne odnose z drugimi ljudmi. Morda ima veliko znancev, vendar nima nobenega intimnega prijatelja; nima najboljšega prijatelja, kot pravimo. Poleg tega ima ves čas občutek, da ga nihče zares ne razume, da je izoliran, sam celo na zabavah in med drugimi ljudmi. Ima vrsto negativnih občutkov, kot sta dvom vase in dvom v lastno vrednost.
 
Raziskave dokazujejo, da je kronična osamljenost tihi ubijalec. Pomanjkanje socialnih stikov in kakovostnih odnosov z drugimi ljudi je tako nevarno za zdravje, kot če kdo pokadi petnajst cigaret dnevno. Je večji faktor tveganja za prezgodnjo smrt kot debelost ali pomanjkanje telesne vadbe. Poleg tega osamljeni ljudje bolj tvegajo infarkt, kap, zlorabo drog, alkoholizem, tesnobna stanja in depresijo.
 
Zakaj je tako? Od kod osamljenost? Če ne obstaja motivacija zanjo, kako to, da je povsod okoli nas?
 
Motivi za izoliranost in osamljenost so vselej povezani z odnosi, ki človeka ranijo, poškodujejo, prizadenejo. Osnovna potreba vsake duše je, da jo druge duše spoštujejo. Vsak otrok ima tako potrebo, da ga odrasli ljudje spoštujejo kot osebo in se skladno s tem obnašajo do njega. Enako velja za vsakega odraslega človeka.
 
To je tako kot v matematiki. Objektivno je vgrajena v samo strukturo vesolja, zato ne moremo reči, da jo ljudje izumljajo ali ustvarjajo. Je izjemno, neverjetno natančna pri opisovanju vesolja in vsega v njem, zato lahko mirno rečemo, da je neodvisna od ljudi.
 
Kot rečeno: enako velja za spoštovanje drugega človeka, kajti vsak človek je nujno enkratno, neponovljivo bitje. Če delamo razlike med njimi, se znajdemo v absurdnem vesolju, v katerem nikoli ne moremo določiti, koga velja spoštovati in koga ne.
 
In kaj pomeni spoštovati drugega človeka kot osebo?
 
Pomeni vesti se do njega tako, da čuti vrednost, da prepoznava v našem vedenju ali odnosu nekaj, kar ga ontološko potrjuje. To pomeni, da ga potrjuje že vnaprej, a priori, še preden sploh kaj stori. In zanj velja enako.
 
Človeka, ki se obnašata odgovorno drug do drugega, imata malo možnosti, da prizadeneta drug drugega celo tedaj, ko se o nečem ne strinjata in se ne moreta poenotiti.