Partizani in komunisti kot krivci za vse

Skupaj si ogledamo film: The Guilty (Antoine Fuqua, 2021). Izjemna drama postreže v nenavadno pomembnim vpogledom v človeške duše: včasih poškodovane ljudi rešujejo šele – drugi poškodovani ljudje. Ne rešujejo jih vselej strokovnjaki. Film je obenem razprava o etičnosti: dolgo časa odlagam priznanje krivde, ker bi se rad izvlekel iz godlje, toda pravo odrešitev prinese šele odkrito soočenje s tem, kar sem storil. Po ogledu filma se je vnela debata, ki se je počasi prevesila v razglabljanje o aktualnih političnih razsežnostih razsula, ki ga doživljamo in spremljamo razprave o njem vsak dan.

Vse več je signalov in indicev, da so v Sloveniji za vse razdelitve, spore, konflikte, razhajanja in medsebojno nezaupanje krivi – komunisti in partizani. Enkrat so krivi partizani, ker so klali in pobijali in požigali, drugič so krivi komunisti, ker so po vojni vladali ljudem na nor način. Sodelavci z okupatorji niso krivi za nič, ker so bili domoljubni. Borili so se za domovino in so verjeli v Boga, kar je hvalevredno samo po sebi. Zdi se, da bodo kmalu, na primer čez tri mesece, napočili časi, ko bomo poslušali samo še o tem, kako so za vse krivi partizani in komunisti, ker niso marali za Boga. Pritlehnost takega razmišljanja je kajpak tako absurdna, da človek ne bi smel porabiti petih minut za poslušanje teh, ki se jim zdi, da je vse to res, toda na žalost nas zgodovina uči, da lahko vladajo nad ljudmi tudi najbolj nesmiselne, nore in bizarne ideje oziroma prakse, medtem pa je glas razuma povsem nemočen.
 
Nikakor ne smemo naivno verjeti, da nad ljudmi ves čas vlada razum. Da vladata znanost in filozofija. Da vladajo procedure resnice, kot bi nemara rekel Badiou. Kje pa! Resnica je, da je tamle zunaj cel kup nesmiselnih, nerazumnih in neracionalnih idej in praks, ki se krepijo, prenašajo in širijo med ljudmi, ne zgodi pa se prav nič, da bi jih bilo manj.
 
Obtoževanje ljudi in iskanje krivcev je že načelno kognitivno primitivno in neučinkovito početje. Tako naši obtožujejo vaše, ti pa kajpak skušajo vrniti z enako ali večjo mero, če je le mogoče; vse skupaj se samo vrti ali pa se spiralno poglablja v brezno. Pogosto se tako obtožujejo otroci, ki pa zrastejo in postanejo zrelejši. Lahko jih tudi poškodujejo, in v tem primeru ne postanejo kaj dosti zreli.
 
Vsekakor pa bi se lahko naučili, da je temelj demokracije v vsakem občestvu, ne le v slovenskem, humanizem drugega, sprejemanje drugih in drugačnih ljudi. Ustvarjanje ostrih razlik med različnimi družbenimi skupinami ter pospeševanje individualizma spodkopava demokracijo in jo celo onemogoča.

Socialni psihologi, sociologi in antropologi že dolgo dokazujejo, da ljudje vse več časa preživijo v samotnih krajih in prostorih, v virtualnih prostorih, kar pomeni, da so močno odtujeni drug od drugega. Zidove gradijo vsepovsod, številni ljudje so dobesedno prilepljeni na zaslone tudi na ulicah in trgih, kjer so se ljudje nekdaj srečevali, kramljali drugi z drugim in se spoznavali. Pogovorov s sosedi in z zlasti z neznanci je danes zelo malo.
 
Za take spremembe v načinih življenja kajpak niso krivi niti partizani niti komunisti.
 
Mnogi ljudje skrbijo za svojo notranjost, vsak posameznik posebej skrbi za svoje telo in za svojo dušo. Osamljenosti je veliko, veliko je tudi zavestno izbrane samotnosti. Na cestah se premika vse več velikih avtomobilov, ki so na pogled prave trdnjave, v katerih je človek vsaj na videz in za kratek čas varen. Družbena zunanjost je negotova in polna tveganj, zato sta iskanje varnosti in zapiranje v notranje prostore domnevno razumno početje.
 
Brezbrižnost je tako privilegij. Življenje za zaprtimi vrati in visokimi zidovi je privilegij. Človek se mora namreč zaščititi. Njegovo telo je njegova trdnjava. Zanj je treba skrbeti. Vanj ne sme nihče posegati.
 
Torej ne bom nosil maske in zlasti ne bom dovolil, da bi kdo rinil kako iglo s cepivom vame. Odločilni so moji občutki in moje pravice. Imam pravico do svojega mnenja. Ne bom dovolil, da vame vdirajo nevarne ideje, svojega uma ne bom izpostavljal neprijetni resnici. Neznanim ljudem se je najbolje ogniti, najbolje pa je, da ostanejo tam daleč, proč od mene, zato sem za rezilno žico na mejah. Njihove težave me ne zanimajo, z njimi se ne želim pogovarjati, ne želim jih niti slišati. Če že koga poslušam, poslušam naše.
 
Raziskovalcem je jasno. V vse bolj atomiziranih družbah, družbe pravzaprav sploh ne obstajajo več, kajne, je skoraj nemogoče sočustvovati s tujci, saj izginja celo empatija do prvih sosedov. Morda se prav zato širi moda sočustvovanja in empatije, ker se ljudje nezavedno bojijo, da oboje pospešeno izginja. Atomizirani svet namreč pomeni doživljanje drugih ljudi, zlasti drugačnih, kot da so fantomi. Poudarjanje, kako so drugi krivi za vse, ni tako nič drugega kot voda na mlin nezaupanja, tesnobe in medsebojnih zamer.