Paradoks prerokov ob koncu časa

Na današnji dan naj bi se rodil Jezus. Ni pomembno, ali se je zares rodil takrat ali se ni, saj vemo, da se ni. Lotil sem se zanimive knjige: Jesus of Arabia: Christ through Middle Eastern Eyes; njen avtor je častiti Andrew Thompson, ki je kot duhovnik Anglikanske cerkve precej let preživel na Bližnjem vzhodu. Knjiga je vredna branja, ker na nov način osvetljuje pomen Jezusovega delovanja med navadnimi ljudmi. Pomembno je že dejstvo, da Jezus ni bil kapitalist in da s svojim delovanjem ni zaslužil enega samega centa. Saj niti ni bilo mišljeno, da bi služil. Njegovi cilji so bili povsem drugačni, zato tudi ne verjamem papežu, ko v razkošnih prostorih Cerkve nagovarja ljudi k odpovedovanju potrošništvu, skromnosti ter celo askezi in uboštvu.

Nekateri ljudje uspevajo s pomočjo sodobnih tehnologij doseči občestveni status, zaradi katerega so vsaj kratek čas izjemno priljubljeni in celo slavni, zagotovo pa so vsaj razvpiti. Imajo na milijone oboževalcev in so znani po vsem svetu. Ogromno zaslužijo, saj jih z vseh koncev sveta vabijo na predavanja in so jim pripravljeni plačati za nastope pred velikimi množicami ljudi, kolikor hočejo.
 
Eden takih ljudi je v tem času kanadski psiholog Jordan Peterson. Pred kratkim je nastopil tudi v Sloveniji. Njegov nastop si je v dvorani ogledalo precej več kot tisoč ljudi, kar sicer ni nepredstavljivo veliko, je pa več kot zgolj zanimivo, kajti javna predavanja si v teh krajih običajno ogleda nekaj deset ljudi, včasih pa je tudi to že previsoka številka. Podatki so vsekakor tako izjemni, da terjajo natančno analizo in dober odgovor na vprašanje, kaj se dogaja, zakaj so ljudje, kakršen je Peterson, nenadoma tako priljubljeni in oboževani, medtem ko nekateri drugi, čeprav so izjemno inteligentni, razgledani in modri, ne dosežejo niti desetkrat manj obsežnega odziva. Zakaj je torej tako?
 
Blog je kajpak prekratek, da bi na zapisano kompleksno vprašanje lahko izčrpno odgovoril, mislim pa, da za uvod lahko rečem vsaj tole.
 
Peterson kot psiholog z dolgoletno klinično prakso zagotovo dobro ve, kako nagovarjati ljudi, da ga obožujejo, kujejo v zvezde, so mu predani in mu sledijo; Freud bi rekel, da natanko ve, kako deluje transfer in kako ga izkoriščati, kateri so elementi množične psihologije. Jasno mu je, kaj mora reči v javnosti, kako se mora obnašati, kako mora biti oblečen in obut, na kaj mora namigovati, da bi bili ljudje kolektivno navdušeni nad njim, saj je vendar psiholog. In vse to tudi zares dela. V kapitalizmu je tako delovanje celo zelo dobrodošlo, saj obrača veliko denarja, ustvarja spektakle in pomirja ljudi, da ne mislijo na revolucijo.
 
Bistvo kapitalistične ekonomije je namreč dobičkonosnost, kot dobro vemo. Zanjo skrbijo delavci, ki ustvarjajo vrednost. Kdor premika že ustvarjeno vrednost in že ustvarjene dobičke sem in tja, ni produktiven. Lahko je silno priljubljen, kajpada, kot je priljubljen Peterson, kar pomeni, da množice ljudi obožujejo njegovo delovanje, toda v tem je tudi paradoks.
 
Peterson je dober zastopnik takega paradoksa. Njegovo silno kritiziranje tega, česar že dolgo ni več, državnega kapitalizma sovjetskega tipa, ki ni bil komunizem, saj še socializem ni bil, je seveda podobno pretepanju mrtvega konja, psihologa pa morda prav zato spravlja na rob ekstaze, ki jo sočasno kolektivno spremlja ogromno sicer različnih ljudi. Zagotavlja priljubljenost pri nekaterih množicah, to pa je tudi vse, prinaša mu velikanske vsote denarja, kar v kapitalizmu nikakor ni zanemarljivo dejstvo, ljudem, lačnim čustev, tolažbe, sprejemanja, potrjevanja in naklonjenosti, pa omogoča, da še naprej sanjajo o lepi prihodnosti, ki bo domnevno prispela kar sama od sebe, če bodo le delali na sebi in sledili navodilom prerokov, kako upravljati z lastnimi življenji kot naložbami.
 
Prihodnost tudi je svetla, kajpak, vendar ne za vse. V resnici je celo vprašanje, če je sploh še svetla, kajti človeštvo kljub orjaškemu tehnološkemu napredku še vedno ne uspeva nadzorovati globalnih podnebnih sprememb. Mlatenje mrtvega konja zato ne prispeva k napredku, salonsko kritiziranje kapitalizma tudi ne, medtem ko so praktične socialistične utopije najverjetneje intelektualno prekratke in prešibke, kajti narava kapitalizma se od Marxove smrti sem ni spremenila. Kapitalistična ekonomija še vedno predvsem nagrajuje menedžerje, da v imenu elit upravljajo ali vsaj skušajo upravljati z dobički in jih po najboljših močeh zagotavljati ter premikati sem in tja. O socializmu in komunizmu seveda ne razpravljajo, saj sovražijo že ideje o prihodnosti, ki bi predstavljala resnično alternativo kapitalističnemu načinu upravljanja z ljudmi in njihovimi odnosi, kajti šele ti so pravi kapital.
 
Jordan Peterson je v taki perspektivi nadvse zaželen in dobrodošel, saj s svojimi nastopi pomaga manipulirati z idejami in s čustvi kolektivnih zborov ljudi tako, da ti še manj kot prej razmišljajo, zakaj se kapitalizem nenehno spreminja tako, da se razlike med bogatimi in revnimi poglabljajo, zakaj so podnebne katastrofe iz leta v leto hujše in zakaj njim ostajajo predvsem prežvečene modrosti in poceni čustveni izbruhi domnevnih prerokov, ki skrbijo zase, za svoj ugled, zlasti pa kopičijo neznanske količine denarja, kot je sicer predvideno v scenariju, ki v kapitalizmu vedno znova nekomu omogoči, da užije prislovičnih petnajst minut slave, dokler ga ne odplavi na smetišče zgodovine.