Paradoks otrok in ljubezni

Kot rečeno, vse življenje delam z otroki, ki imajo posebne potrebe; pod posebnim zornim kotom gledano, je izraz celo primeren. Bom pojasnil, zakaj tako mislim. Včasih kdo reče, da invalidni in bolni otroci ter zelo stari ljudje niso tako pomembni kot na primer mladi menedžerji, športniki ali bančniki. Problematičnost takega izjavljanja je velika, nihče kajpak ne bo ostal mlad, kajti kdor trdi kaj takega, očitno ne razume temeljnega načela evolucije, katere izdelki v končni fazi smo.

Povejte, kar je zapisano uvodoma, eni sami materi ali enemu samemu očetu. Če nista zelo poškodovana ali življenjsko ogrožena, niti slučajno ne bi pomislila na kaj takega, kar sledi. Zlasti ne bi pomislile matere.
 
Evolucija nas oblikuje že zelo dolgo časa. Tristo tisoč let in veliko več živijo naši predniki v majhnih egalitarnih skupinah, v katerih vzajemno skrbijo drug za drugega. Ne poznajo nobene ideologije, ki bi jih priganjala k samotnemu sanjanju o uspehu, o individualizmu, o egocentrični skrbi zase, egoizmu in tekmovanju z bližnjimi.
 
Vzajemna skrb ima posebno poglavje, ki se nanaša na otroke. Obstaja izraz brezpogojna ljubezen; ne po naključju in ne neupravičeno. Alison Gopnik pojasnjuje starševsko ljubezen do otrok tako, da najprej opozori na izkušnjo, ki jo ima sicer veliko ljudi. To je izkušnja ljubezni, ki jo čutijo do drugega človeka ali do drugih ljudi. Morda živijo v iluziji, da so ga izbrali na podlagi seznama lastnosti, ki jih ima, da so torej naprej preverili, ali so njegove ali njene lastnosti take, da bi osebo lahko ljubili, vendar ni tako. Ljubezen ni učinek ali posledica racionalnega maksimiranja izbir na podlagi objektivno ali empirično preverljivih lastnosti druge osebe.
 
Prava ljubezen ne prenese nobenega tovrstnega izbiranja. Drugo osebo ljubimo in radikalno ne vemo, katera je tista zadnja lastnost ali sposobnost, zaradi katere jo ljubimo. In ni nam treba vedeti. Drugo osebo preprosto ljubimo. Pika. Nobenega nadaljevanja ni.
 
Starši nimajo izbire, vsaj zaenkrat ne, kakšnega otroka bo rodila mati. Lahko sicer vplivajo na rojstvo tako, da ga preprečijo, toda v bistvu ne morejo natančno vedeti, kakšen bo otrok, ko se bo rodil. Z vidika njihove ljubezni do otroka je dobesedno vseeno, kakšen bo.
 
Zlasti matere znajo povedati, da so za svojega otroka pripravljene storiti vse, celo umreti. In da je čisto vseeno, ali je slep, gluh ali kako drugače drugačen, poseben ali nenormalen. Obenem verjetno ne obstaja mati, ki bi svojega otroka prodala ali zamenjala za drugega; tudi če se to zgodi, obstajajo strašni razlogi za tako dejanje in cena, ki jo mora plačati, je vselej visoka.
 
Obstaja nadaljevanje. Matere so zmožne ljubiti tudi druge otroke, ne le svojega. Verjetno ni čisto naključje, da so psihologi, socialni delavci, negovalci, vzgojitelji, učitelji v osnovnih šolah medicinske sestre, zdravniki etc. predvsem – ženskega spola. Altruizem, sodelovanje in skrb za drugega so, evolucijsko vzeto, izjemno močni vzvodi za medčloveške odnose. Sodelovanje je obenem dober način, da se izognemo zapornikovi dilemi.
 
Paradoks otroka pa ni le, da ga straši ljubijo brezpogojno, paradoks je, da ga lahko ljubijo tudi drugi ljudje, in paradoks je, da ljubezen ne vodi nujno k sreči. Ljudje kljub temu vztrajno trdijo, da brez nje ne morejo živeti in da je ljubezen vse, kar potrebujejo, kot že dolgo trdijo tudi The Beatles.
 
Možno je, da nimamo od ljubezni do druge osebe nobene otipljive koristi, da ne prispeva k našim sanjam o uspehu, pa jo še vedno ljubimo.