Paradoks kapitalističnih ljudi

Te dni se že počasi pripravljam na konferenco, ki bo potekala ob mednarodnem dnevu invalidov, 3. decembra letos. Tam bom vnovič spregovoril o potrebi po novem intelektualnem delu, kajti danes se obče pomanjkanje intelektualcev močno dopolnjuje s praksami, s katerimi skušajo strokovnjaki ustvariti vtis, da ljudje s posebnimi potrebami potrebujejo inkluzijo ali inkluzivnost, ki pa ne potrebuje intenzivnega intelektualnega dela. O tem bom spregovoril zato, ker je zadeva v občestvu neprimerno bolj kompleksna in obenem, ironično, prav zato precej jasna. Novo intelektualno delo nam tako pomaga doumeti, da je izključevanje ljudi mnogo bolj povezano z naravo družbene nepravičnosti in neenakosti med ljudmi, to pa obenem pomeni, da potrebujemo emancipatorne politične alternative, ki daleč presegajo za resnične družbene spremembe nezanimive in nevtralne ideje o inkluziji in počasnem vključevanju izključenih v družbeno življenje, v katerega so sicer vselej tako ali drugače že vključeni. Pomanjkanje resnega intelektualnega dela pa na žalost ne preseneča, kajti temeljne značilnosti kapitalističnega življenja so: kopičenje premoženja v rokah elit; delitev na intelektualno in ročno delo; obsedenost z [nacionalnimi] identitetami. Intelektualno delo je v takem svetu odveč, kajti edino zares potrebno je znanje, kako upravljati s svetom in z ljudmi v njem; sveta tako ni treba misliti, zadošča upravljanje z njim.

Kratek izlet v preteklost nam postreže z izjemno zanimivo idejo, močno potrebno na tem kraju. Rousseau, prav k njemu se vračam, se vse življenje ukvarja z idejo, da je človek po naravi dober. Kaj to pomeni in zakaj je njegovo takratno razmišljanje aktualno tudi danes?
 
Najprej ne pomeni, da človek spontano teži k dobremu, ker je v njegovi sicer živalski naravi neka neustavljiva sila. Tako razmišljanje je preveč naivno in Rousseau ne razmišlja tako.
 
Razmišlja drugače. Da ima človeška žival vire in zmožnosti, da nekaj naredi, kar pomeni, da lahko naredi ali pa tudi ne. Potrebno je odločanje in potrebno je učenje. Človek se tako lahko vedno znova odloča za to, da se s svojim delovanjem dviguje nad neposredno razmišljanje glede lastnih koristi in tega, kako poskrbeti zanje.
 
Taka možnost obstaja in ljudje čutijo, da je to res, da to zmorejo, čeprav ni nujno, da to počnejo. Lahko bi torej počeli, če bi se tako odločili, če bi jih nekaj motiviralo.
 
Na žalost pa živimo v svetu, v katerem se dogaja nekaj, kar bistveno nasprotuje orisani možnosti in jo nenehno onemogoča. V našem svetu namreč vlada nad ljudmi prepričanje, da živimo v svetu, v katerem naj se človeška žival podreja sistemu vnaprej organiziranih interesov. Kako se to vidi?
 
To je razvidno že zdravemu razumu. Živimo namreč v hierarhično organiziranih občestvih, v katerih ljudje z največ prednostmi, ki so jih podedovali, pa naj gre za genom ali premoženje, poberejo vse, vsi drugi pa veljajo za luzerje.
 
Dopolnjuje ga prepričanje, da je vsak človek svoje sreče kovač, da se lahko malo potrudi in končno obogati, uspe ali se kako drugače povzpne na hierarhični lestvici.
 
Na delu je paradoks. Ljudje morajo žrtvovati sebe v prid 'etike' privatnih interesov, ki so organizirani vnaprej in tvorijo sistem, kot rečeno. Kar prepozna posameznik kot svoje, v resnici ni njegovo, ampak je zgolj izbira, ki je bila narejena vnaprej. Človek zmotno misli ali verjame, da je odločitev za vzpenjanje po hierarhični lestvici njegova, vendar ni. Vnaprej je bilo namreč predvidno, da je v njegovem najboljšem interesu, da se odloči za vzpenjanje, za tekmovanje s sotrpini, ki jih je treba prehiteti, kajti sicer oni prehitijo njega.
 
Vrednote, kot so solidarnost, predanost višjim ciljem, kot je na primer obče dobro, in egalitarnost, v takem sistemu nimajo nobene vrednosti, razen če jih piarovci zapakirajo tako, da je videti, kot da so del sistema, da se zamaskira njegova brutalna izkoriščevalska narava in da ljudje ne prepoznajo temeljnega (znanstvenega) zakona kapitalističnega razvoja, ki je koncentriranje kapitala.