DNEVNIK MARKSISTIČNEGA PSIHOLOGA
  • Blog

Paradoks kapitalističnih ljudi

8/23/2019

1 Comment

 
Te dni se že počasi pripravljam na konferenco, ki bo potekala ob mednarodnem dnevu invalidov, 3. decembra letos. Tam bom vnovič spregovoril o potrebi po novem intelektualnem delu, kajti danes se obče pomanjkanje intelektualcev močno dopolnjuje s praksami, s katerimi skušajo strokovnjaki ustvariti vtis, da ljudje s posebnimi potrebami potrebujejo inkluzijo ali inkluzivnost, ki pa ne potrebuje intenzivnega intelektualnega dela. O tem bom spregovoril zato, ker je zadeva v občestvu neprimerno bolj kompleksna in obenem, ironično, prav zato precej jasna. Novo intelektualno delo nam tako pomaga doumeti, da je izključevanje ljudi mnogo bolj povezano z naravo družbene nepravičnosti in neenakosti med ljudmi, to pa obenem pomeni, da potrebujemo emancipatorne politične alternative, ki daleč presegajo za resnične družbene spremembe nezanimive in nevtralne ideje o inkluziji in počasnem vključevanju izključenih v družbeno življenje, v katerega so sicer vselej tako ali drugače že vključeni. Pomanjkanje resnega intelektualnega dela pa na žalost ne preseneča, kajti temeljne značilnosti kapitalističnega življenja so: kopičenje premoženja v rokah elit; delitev na intelektualno in ročno delo; obsedenost z [nacionalnimi] identitetami. Intelektualno delo je v takem svetu odveč, kajti edino zares potrebno je znanje, kako upravljati s svetom in z ljudmi v njem; sveta tako ni treba misliti, zadošča upravljanje z njim.
Kratek izlet v preteklost nam postreže z izjemno zanimivo idejo, močno potrebno na tem kraju. Rousseau, prav k njemu se vračam, se vse življenje ukvarja z idejo, da je človek po naravi dober. Kaj to pomeni in zakaj je njegovo takratno razmišljanje aktualno tudi danes?
 
Najprej ne pomeni, da človek spontano teži k dobremu, ker je v njegovi sicer živalski naravi neka neustavljiva sila. Tako razmišljanje je preveč naivno in Rousseau ne razmišlja tako.
 
Razmišlja drugače. Da ima človeška žival vire in zmožnosti, da nekaj naredi, kar pomeni, da lahko naredi ali pa tudi ne. Potrebno je odločanje in potrebno je učenje. Človek se tako lahko vedno znova odloča za to, da se s svojim delovanjem dviguje nad neposredno razmišljanje glede lastnih koristi in tega, kako poskrbeti zanje.
 
Taka možnost obstaja in ljudje čutijo, da je to res, da to zmorejo, čeprav ni nujno, da to počnejo. Lahko bi torej počeli, če bi se tako odločili, če bi jih nekaj motiviralo.
 
Na žalost pa živimo v svetu, v katerem se dogaja nekaj, kar bistveno nasprotuje orisani možnosti in jo nenehno onemogoča. V našem svetu namreč vlada nad ljudmi prepričanje, da živimo v svetu, v katerem naj se človeška žival podreja sistemu vnaprej organiziranih interesov. Kako se to vidi?
 
To je razvidno že zdravemu razumu. Živimo namreč v hierarhično organiziranih občestvih, v katerih ljudje z največ prednostmi, ki so jih podedovali, pa naj gre za genom ali premoženje, poberejo vse, vsi drugi pa veljajo za luzerje.
 
Dopolnjuje ga prepričanje, da je vsak človek svoje sreče kovač, da se lahko malo potrudi in končno obogati, uspe ali se kako drugače povzpne na hierarhični lestvici.
 
Na delu je paradoks. Ljudje morajo žrtvovati sebe v prid 'etike' privatnih interesov, ki so organizirani vnaprej in tvorijo sistem, kot rečeno. Kar prepozna posameznik kot svoje, v resnici ni njegovo, ampak je zgolj izbira, ki je bila narejena vnaprej. Človek zmotno misli ali verjame, da je odločitev za vzpenjanje po hierarhični lestvici njegova, vendar ni. Vnaprej je bilo namreč predvidno, da je v njegovem najboljšem interesu, da se odloči za vzpenjanje, za tekmovanje s sotrpini, ki jih je treba prehiteti, kajti sicer oni prehitijo njega.
 
Vrednote, kot so solidarnost, predanost višjim ciljem, kot je na primer obče dobro, in egalitarnost, v takem sistemu nimajo nobene vrednosti, razen če jih piarovci zapakirajo tako, da je videti, kot da so del sistema, da se zamaskira njegova brutalna izkoriščevalska narava in da ljudje ne prepoznajo temeljnega (znanstvenega) zakona kapitalističnega razvoja, ki je koncentriranje kapitala.
1 Comment
Aja
8/24/2019 04:06:59 am

Morali bi zbirati skupaj zapise ljudi, ki pa so vendarle razmišljali o tem, da bi lahko živeli drugače, ali vsaj razkrivali brutalnost in krivičnost obče sprejetega sistema.

(npr. o odpravi privatne lastnine)

Moj prispevek: Oscar Wilde: The Soul of Man under Socialism

... For the recognition of private property has really harmed Individualism, and obscured it, by confusing a man with what he possesses. It has led Individualism entirely astray. It has made gain not growth its aim. So that man thought that the important thing was to have, and did not know that the important thing is to be. The true perfection of man lies not in what man has, but in what man is. Private property has crushed true Individualism, and set up an Individualism that is false. It has debarred one part of the community from being individual by starving them. It has debarred the other part of the community from being individual by putting them on the wrong road and encumbering them. Indeed, so completely has man's personality been absorbed by his possessions that the English law has always treated offences against a man s property with far more severity than offences against his person, and property is still the test of complete citizenship. The industry necessary for the making of money is also very demoralising. In a community like ours, where property confers immense distinction, social position, honour, respect, titles, and other pleasant things of the kind, man, being naturally ambitious, makes it his aim to accumulate this property, and goes on wearily and tediously accumulating it long after he has got far more than he wants, or can use, or enjoy, or perhaps even know of. Man will kill himself by overwork in order to secure property, and really, considering the enormous advantages that property brings, one is hardly surprised. One's regret is that society should be constructed on such a basis that man has been forced into a groove in which he cannot freely develop what is wonderful, and fascinating, and delightful in him in which, in fact, he misses the true pleasure and joy of living. He is also, under existing conditions, very insecure. An enormously wealthy merchant may be - often is - at every moment of his life at the mercy of things that are not under his control. If the wind blows an extra point or so, or the weather suddenly changes, or some trivial thing happens, his ship may go down, his speculations may go wrong, and he finds himself a poor man, with his social position quite gone. Now, nothing should be able to harm a man except himself. Nothing should be able to rob a man at all. What a man really has, is what is in him. What is outside of him should be a matter of no importance.
With the abolition of private property, then, we shall have true, beautiful, healthy Individualism. Nobody will waste his life in accumulating things, and the symbols for things. One will live. To live is the rarest thing in the world. Most people exist, that is all.

Reply



Leave a Reply.

    AVTOR

    Dušan Rutar razvija tradicijo, pod katero sta se najprej podpisala Platon in Aristotel, ko sta spoznavala, katera je temeljna dolžnost človeškega bitja na tem svetu.

    Arhiv

    November 2020
    October 2020
    September 2020
    August 2020
    July 2020
    June 2020
    May 2020
    April 2020
    March 2020
    February 2020
    January 2020
    December 2019
    November 2019
    October 2019
    September 2019
    August 2019
    July 2019
    June 2019
    May 2019
    April 2019
    March 2019
    February 2019
    January 2019
    December 2018
    November 2018
    October 2018
    September 2018
    August 2018
    July 2018
    June 2018
    May 2018

    Kategorije

    All

    RSS Feed

Powered by Create your own unique website with customizable templates.
  • Blog