Paradoks izbire

Pravijo, da za močnimi voditelji stojijo močni oboževalci. Psihološke raziskave dokazujejo ravno nasprotno. Da močni voditelji niso močni, čeprav so vplivni in pogosto bogati, in da so njihovi oboževalci predvsem konformisti, ki potrebujejo nekoga, ki vzbuja videz moči. To so torej ljudje, ki imajo radi videze in dokaze moči, s katero uveljavljajo svojo voljo in svoje interese – pogosto na škodo drugih ljudi. Zelo stara modrost pa pravi, da nihče ne more živeti srečno, če upošteva samo sebe in vse okoli sebe spreminja v vprašanje uporabnosti, tega, kar naj bi mu bilo v korist; paradoks je, da bi moral človek živeti za svojega soseda, če hoče živeti zase. Ljudje, ki imajo radi moč, močne voditelje in močne oboževalce, ne zmorejo živeti za svojega soseda – zlasti ne, če je sosed musliman, gej, lezbijka, transvestit, brezdomec, temnopolti tujec, migrant, invalid. In zlasti ne, če se vse skupaj dogaja v Sloveniji, ki je danes zaradi nekaterih močnih ljudi verjetno bolj notranja razcepljena, kot je bila kadarkoli doslej. Ko se zdi, da potrebujemo močne voditelje, je veliko bolj res, da potrebujemo neki paradoks.  

Ljudje pripisujemo izbiram vrednost. Torej ni res, da cena izdelka že izraža njegovo vrednost. Za posameznika jo sicer celo lahko izraža, ker mu jo pripiše, cena in vrednost se lahko prekrivata, toda zadeva je kompleksnejša. Pojasni jo koncept, ki ga imenujemo paradoks izbire.
 
Ko izbiramo, imamo dve generalni možnosti. Lahko težimo k maksimiranju, kar pomeni, da skušamo pretehtati vse, kar je pretehtati mogoče, da bi izbrali najboljše. To nam po navadi vzame veliko časa, še bolje je reči, da nam ga vzame ogromno, in mogoče je, da se dokopljemo do maksimalno dobre izbire. Ki je izbira v tistem trenutku, nikjer pa ne piše, da ni že v naslednjem mogoča še boljša – in tako v neskončnost.
 
Druga možnost je tale. Izbiramo med manjšim številom možnosti in naše merilo ni najboljša možnost od vseh, temveč ta, ki je dovolj dobra izbira zame.
 
Dogaja se, da v prvem primeru izberemo boljšo možnost kakor z drugim načinom izbiranja, pa vendar dajemo prednost slednjemu. Zakaj?
 
Ljudje, ki težijo k maksimiranju, so obenem bolj nagnjeni k depresivnosti in tesnobi. Povezava nas ne preseneča. Pomeni namreč, da imajo na koncu boljše izbire in manj sreče, več depresivnosti in več tesnobe. Izbire so morda res boljše, vendar so kljub temu z njimi manj zadovoljni.
 
Vselej si je mogoče očitati, da nismo izbrali najboljše možnosti, da nismo pretehtali vseh možnosti, da smo se polenili in da smo prehitro izbrali. Pot vodi v slabo neskončnost, kot rečeno, to pa pomeni, da se, radikalno vzeto, sploh ne bi mogli nikoli odločiti, obenem pa bi naše nezadovoljstvo zgolj naraščalo.
 
In pomembno je natanko zadovoljstvo. Pomemben je občutek notranje izpolnjenosti, pomemben je občutek sreče. Taki občutki niso neposredno povezani z domnevno objektivno vrednostjo izbir. Vrednost je še vedno subjektivna.
 
Poleg tega nima nobene resne zveze z močjo, z močnimi voditelji, ki naj bi jih izbirali, ter s povečevanjem kapitala, denarja ali premoženja. Verjetno še ni živel človek, ki bi bil srečen, ker je izbral močnega voditelja.