Paradoks človeške duše

Ljudje vedno znova pripovedujejo o težavah, s katerimi se soočajo v življenju. Pripovedujejo drug drugemu, pa tudi strokovnjakom, kot so psihologi. Spoznavajo, kako prav je imel Freud, ko je opisoval notranjo razcepljenost človeškega bitja. Biti živ namreč pomeni tudi odločati se, izbirati. In ker moramo izbirati, se moramo vedno znova nečemu odreči, da nekaj drugega dobimo. Izgube so zato del življenja, vendar smo kljub temu lahko srečni; sliši se nenavadno, vendar je res. Sreča je sicer alegorija, kot pravi Tolstoj, vendar to ne pomeni, da je možna le v enodimenzionalnem zamišljenem svetu onkraj vsakdanje empirije.

Človek se namreč lahko nauči živeti z notranjo razcepljenostjo, nauči se prenašati izgube kot del življenja, nauči se, da ne more imeti vsega, nauči se, da je želja paradoksna, ker je vselej že zadovoljena, čeprav zavest tega ne ve, in se trudi, da bi jo nekako zadovoljila. Torej se lahko nauči biti miren, pomirjen kljub problemom, s katerimi se nujno sooča in jih mora reševati.
 
Biti živ pomeni tudi pripovedovati zgodbe o življenju, o tem, kaj pomeni biti živ. Pomeni pripovedovati zgodbe o pritiskih, ki smo jim izpostavljeni, zaradi katerih imamo v sodobnem svetu vtis, kot da bi morali biti ves čas srečni in veseli in uspešni in elitni. A življenje ni nič posebnega in v njem ni nobene zahteve po sreči in zadovoljstvu. Vse to smo si izmislili sami.   
 
Zavest o življenju ni samo razcepljena, temveč ima tudi spoznavne težave, saj ne more pojasniti niti sebe. Njena temeljna izkušnja je, da se ne razume dobro, da ne ve natančno, kako nastaja, zakaj in čemu, kaj se ji dogaja, ko jo nenehno premetava kot čoln na viharnem morju.
 
Smešno je zato reči, da človek pozna samega sebe kot lastni žep, predvsem pa je zelo zgrešeno. V resnici se namreč ne pozna in ne razume; ni gospodar v svoji hiši, kot je dokazal Freud. Sprejema zunanje psihološke gonilnike in verjame, da vse skupaj nekam vodi, celo tedaj, ko verjame, da se sam suvereno odloča, kako slediti lastni želji, ki praviloma sploh ni njegova.  
 
Vprašanje, zakaj živeti z drugim človekom, postane zahtevnejše, ko se naveže na drugo vprašanje, zakaj prenašati ljudi, ki so zgoraj, ki nam vladajo in obenem trdijo, da natančno vedo, kam konkretno naj bi šli in do katerih ciljev naj bi se dokopali.
 
Intimno razmišljanje se prepleta z družbenim in sociološkim in kot smo lahko hvaležni drugemu za njegovo ljubezen, se lahko s hvaležnostjo obračamo tudi k tem, ki so zgoraj, če le zmorejo kako gesto, s katero presežejo narcizem, pohlep, kognitivno togost in zadrtost. Le da je po navadi ne zmorejo.

Ne zmorejo, ker so preveč zasidrani v svojih načinih življenja in razmišljanja o življenju, slepo so predani rutinam, ozki so v svojih idejah in njihovi pogledi na človekovo dušo in svet so skrčeni na žargon, klišeje in vedno enake izjave, ki jih zaznavamo kot refleksne odzive na sicer kompleksna vprašanja, na katera praviloma ne znajo odgovoriti, čeprav ustvarjajo vtis, da jim je vse jasno.
 
Vprašanja terjajo spremembe, vendar je zadeva zapletena. Ali kot je večkrat opozoril Freud: pacient pride k analitiku z željo po spremembi, potem pa ga dolgo prepričuje, da ni možna nobena sprememba. V analizo ga prižene trpljenje, potem pa se zdi, kot da sprememba ni mogoča.
 
Morda velja za vsakega človeka, da ima na začetku življenja visoka pričakovanja in veliko upanja, kaj vse se lahko v življenju spremeni in razvije, potem pa na stara leta opušča upanje in znižuje pričakovanja. Vse jasneje postaja, da je življenje kratko, toda prav zato je več možnosti, da se končno in dokončno znebimo nečimrnosti, psiholoških gonilnikov, želje po bogastvu in vzpenjanju po hierarhijah, pohlepa in tesnob, ki nas stiskajo.