Paradoks časa

Zadnjič je nekdo dejal, da je aktualna slovenska šolska ministrica pravzaprav druga Marija Terezija, ker je toliko naredila za šolstvo. Naj kar takoj pripomnim, da rajnka cesarica sprva sploh ni marala za javno šolo in je popustila šele pod pritiski ministrov, ki so ji razložili, da je za imperij nadvse dobro, če ima javni šolski sistem in vsaj malce izobražene in usposobljene delavce, če hoče resno tekmovati z drugim, britanskim, imperijem. In cesarica je kajpak hotela tekmovati, zato je slišala na to uho, saj je želela, da je njen imperij boljši od sosednjega, kar pomeni, da je slednjič privolila. In šolski sistem, na primer v Sloveniji, pa tudi v številnih drugih državah, še vedno v veliki meri temelji na preprosti ideji, ki jo je imela v glavi tudi cesarica. Takole je bržčas razmišljala, ko je imela ravno nekaj časa za oddih.

Če že imamo javni šolski sistem, naj bo standardiziran in čim učinkovitejši, ne sme biti drag in ne sme biti tak, da bi revolucioniral ljudi, jih na primer usposobil za kritično razmišljanje, saj bi se potem utegnili upirati imperiju, tega pa nikakor ne bom dovolila.
 
Danes v bistvu ni nič drugače. Izobraževalni sistem usposablja deco za učinkovito delovno silo. V žargonu: otroke usposablja za človeški kapital. Nobena novost ni, če zapišem, da kroži med ljudmi veliko podob popolnega delavca. In ne vem, zakaj ga ne bi primerjali kar z umetno inteligenco ali z robotom, ki se nikoli ne utrudi, se redko pokvari, se ne pritožuje, ne razmišlja kritično in ni upornik, prenaša šefove kaprice in nima svojih kapric ter je izjemno storilen, saj lahko dela 24/7.
 
Popoln delavec poleg tega ves čas izboljšuje lastno produktivnost in učinkovitost, tako kot se tudi umetna inteligenca uči in se nenehno izboljšuje. Pomembno je, da ne izziva večjih struktur, znotraj katerih deluje. Ne razmišlja o njih, saj niti ne more, ker ji nihče ni vgradil takega algoritma.
 
Paradoks časa je, da naj bi bili ljudje vse učinkovitejši človeški kapital, ki razmišlja zunaj okvirov, a ne preveč kritično, in ne postavlja pod vprašaj najširših družbenih okvirov življenja, je ustvarjalen, a vselej v službi interesov kapitala, saj zato se pa tudi imenuje človeški kapital.
 
Učenci so torej bodoči kapital, primerljiv z delovanjem visoko zmogljivih superračunalnikov. V najrazvitejši družbah zato veliko vlagajo tako v superračunalnike kot v človeški kapital. 
 
To pa je precej oddaljeno od vlaganja v zmogljivosti človeških bitij za rabo domišljije in kritično razmišljanje o najširših družbenih okvirih – za novo družbo torej. Ni čudno, da je oblast pogosto nenaklonjena humanističnim znanostim in družboslovju, saj oboje razume kot neproduktivno razpredanje ljudi, ki se med seboj ne morejo niti poenotiti, da bi vsi govorili isto, kot domnevno govorijo sicer koristni matematiki ali fiziki.
 
A natanko tu je vzvod za resnične družbene spremembe za vse ljudi, ne le za nekatere, ki so bodisi pripadniki elite ali pa se trudijo na vse kriplje, da bi postali podobni superračunalnikom.
 
Superračunalniki ne slavijo domišljije. V izobraževalnem sistemu, ki slavi domišljijo, sta umetnost in ustvarjalnost enako pomembni kot matematika in znanost. Učitelji razvijajo lastne pedagoške filozofije in poučujejo skladno z njimi. Otroci definirajo uspeh zase. Idealizem sobiva s pragmatizmom. Tako berem v reviji Scientific American Mind (nov./dec. 2021) v članku z naslovom To Solve the Environmental Crisis, We Must Foster the Power to Imagine, pod katerem je podpisan okoljski antropolog Peter Sutoris.
 
In sam se preprosto strinjam z njim.