Paradoks bližine drugega človeka

Vsako leto ob istem času se krepi vtis, da je december namenjen nakupovanju, obdarovanju, vraževerju, zadnjič je neka učiteljica strašila otroke, da parkeljni, podobni so demonom, odnesejo poredne otroke, in slavljenju Jezusovega prihoda na ta svet. Ko taisti Jezus umira na križu, kamor ga pošlje ljudstvo (sic!), se še zadnjič vpraša, ali res mora umreti in zakaj prav on. Strah ga je, vendar premaga strah, kar je zares izjemno. Čisto mogoče je, da v tistih zadnjih trenutkih razmišlja tudi o ljudeh, svojih učencih, ki jih je skušal nečesa naučiti; koliko so se tudi zares naučili, je kajpak druga zgodba. Želel jim je dopovedati, da v življenju ne bi smeli biti brezbrižni drug do drugega, da je v njihovi naravi, da se zavzemajo in da sprejemajo na svoja pleča simbolna poslanstva, kot ga je sprejel tudi sam. Kdor je brezbrižen, je namreč zgolj egocentričen, prestrašen, ohromljen osebek, ki v današnjem neoliberalnem svetu predvsem dela, če delo sploh ima, nakupuje, če lahko, in blodi po digitalnih medmrežjih ter zaman išče bližino drugega človeka, morda pa se sprašuje celo o smiselnosti takega početja. Obstaja tudi paradoks blodenja po digitaliziranih svetovih in nakupovalnih središčih. Ti svetovi so namreč hladni in brezbrižni; bolj ko človek išče v njih bližino drugega človeka, bolj je realni drugi človek oddaljen od njega in manj je bližine. Natanko zato Jezus skuša dopovedati ljudem, naj ljubijo drug drugega, kot jih je ljubil sam. Naj torej skušajo preživeti svoj vek tako, da premagujejo odtujenost, stigmatiziranost in omejenost, naj vzajemno prepoznavajo, kako odtujeni, osramočeni in ponižani so, in naj sklepajo zavezništva, s katerimi premagujejo izzive, ter končno zavrnejo druženo normiranje, zaradi katerega se prepoznavajo kot nadrejeni ali podrejeni, kot večvredni in manjvredni, kot naši in vaši.

Ponuja se tudi zelo zanimiva vzporednica med današnjimi politikami, ki temeljijo na omejevanju in stigmatiziranju ljudi, zlasti delavcev, češ da so predragi; podobno omejujejo javni sektor, ki mora nenehno zategovati pas. Vzporednica je tale: zategovanje pasu je dobro za javni sektor in za proračun države, ljudje pa naj sočasno naredijo vse, da bodo srečni. Neprestano morajo zato skrivati resnične občutke, resnična čustva in resnične misli o vsakdanjem življenju, ki ga živijo, saj za številne niti približno ni srečno, ampak je vsaj stresno, če že ni mizerno in depresivno. Za vsako ceno morajo namreč biti srečni, zato je tamle zunaj veliko sprenevedanja in ustvarjanja vtisov sreče. Vzporednica ima logično nadaljevanje. Omejevanje porabe v javnem sektorju bo privedlo do izboljšanja finančnega stanja države, ljudje pa bodo z zapravljanjem denarja za srečo vse bolj zadovoljni s svojimi življenji. Ljudje naj torej ne živijo življenja, kakršno je, ampak naj bežijo od njega v nekakšne sanjske svetove, obenem pa naj skrbijo še za rast vsega.
 
Še bolj zanimivo pa je spoznanje, da ljudje, ki skrbijo zase in hočejo postati srečni, niso nujno tudi skrbniki obče dobrega. Dejansko skrbijo predvsem zase in so indiferentni do občega. Čisto drugačno držo do sveta odkrivamo pri ljudeh, ki imajo za cilj svojega delovanja dobro [drugega], za kar je pričeval Jezus. To so ljudje, ki niso indiferentni, so pa resnično drugačni in različni od ljudi, ki so zgolj konformisti in sledijo že opisanim zahtevam. Vztrajajo v drugačnosti, zlasti pa se ne bojijo biti drugačni, zato ne bežijo v sanjske svetove.
 
Prav ničesar dobrega ni na tem, da so ljudje indiferentni, brezbrižni. Ničesar takega ni v brezbrižnosti, da bi zaslužila resen razmislek in vprašanje, ali bi bilo pametno, da še sam postanem brezbrižen. Če bi postal brezbrižen, bi se znašel v peklenskem vrtincu dinamičnega neoliberalnega življenja, ki je samo po sebi brezbrižno, zavezano logiki profitov oziroma dobičkonosnosti, ki sicer ni prav velika, in v njem ne bi mogel početi ničesar drugega kot to, da bi zelo zainteresirano skrbel za delovanje kapitalistične mašine in bil vse bolj oddaljen od drugih ljudi, ki bi se jih vse bolj bal in jim ne bi dovolil blizu, obenem pa bi iskal njihovo bližino v brezbrižnih digitaliziranih svetovih.
 
Brezbrižni ljudje nenehno izbirajo med ponujenimi izbirami in morda nikoli v življenju ne naredijo ene same smiselne izbire.