Paradoks altruističnih kreposti

Bliža se čas velikih sprememb. Javnosti na primer ne povedo, da je veliko ljudi, ki marširajo iz Južne Amerike proti ZDA, na poti zaradi podnebnih sprememb, ki prinašajo lakoto. Ameriški predsednik jih označuje kot nevarno krdelo teroristov, v resnici pa so številni izmed njih podnebni prebežniki, če lahko tako rečem. Toda to je šele uvod v obsežnejšo pripoved o času velikih sprememb, zaradi katerih bo vse bolj jasno, da potrebujemo to, kar sledi.

Pravi cilj, ki bi ga morali imeti pred seboj, je zelo jasen že dolgo časa: rekonstrukcija ali preoblikovanje družbe tako, da revščina v njej sploh ne bo mogoča. V resnici se dogaja nekaj nezaslišanega. Oscar Wilde v že navedenem delu The Soul of Man Under Socialism med drugim uporabi besedno zvezo altruistične vrline ali kreposti (altruistic virtues) in naredi miselni obrat: altruistične kreposti podpirajo delovanje, ki ravno ne vodi k orisanemu cilju! Potem potegne vzporednico, ki je danes nemara še aktualnejša, kot je bila v njegovem času.
 
Najhujši lastniki sužnjev so bili namreč tisti, ki so bili prijazni do njih. Kako je mogoče reči kaj takega, saj se zdi, da je zapis logično nesmiseln? Oscar Wilde ni naiven človek, zato zlahka odgovori.
 
Prijaznost do sužnjev le-tem onemogoča prepoznati vso grozljivost sistema, v katerem so sužnji, obenem pa preprečuje ljudem, ki ga skušajo razumeti, da bi ga dejansko dojeli v vsej grozljivosti. Zapisano nas vodi k spoznanju, zaradi katerega bi se nam morali dvigniti lasje. Največ škode namreč naredijo natanko ljudje, ki skušajo narediti največ dobrega! S svojim delovanjem objektivno vzdržujejo pri življenju sistem in vse grozljivosti, ki jih povzroča.
 
Ljudje, ki preučujejo delovanje sistema, izobraženi ljudje, pametni ljudje, natanko vedo, kako deluje, zato rotijo občestvo, naj omeji altruistične vzgibe po dobrodelnosti, benevolentnosti in podobnem. Trdijo namreč, da dobrodelnost demoralizira in degradira. Povsem prav imajo. Dobrodelnost ustvarja mnoštvo grehov.
 
Tako je razmišljal Oscar Wilde pred časom. In dodal.
 
Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino, da bi z njo blažili grozljivost zla, ki je učinek kopičenja zasebne lastnine. To je nemoralno in nepošteno.    
 
Sedaj pa pomislite. Vsak dan vas politiki in ekonomisti, bančniki, menedžerji in drugi, kar jih ima interes za ohranjanje kapitalizma, nagovarjajo, da postanete zasebni lastnik kapitala, če je le mogoče, da postanete podjetnik in da kopičite kapital, sledite svojim sanjam in skrbite, da vse raste.
 
Le tega ne povedo, najbrž niti ne vedo, da s takim delovanjem ohranjate sistem pri življenju, podaljšujete njegov obstoj in skrbite za zlo, ki ga nujno proizvaja. Sistem je namreč tak, da dolgoročno ne more obstati in preživeti, za seboj pa potegne v brezno tudi vse drugo.