Parabola slepih

Medtem ko eni, izjemno premožni domoljubi, rešujejo domovino tako, da kradejo zaščitno opremo po Kitajski, drugi jih obenem z vsemi štirimi ščitijo in trdijo, da je bila pred kamerami nacionalne televizije izrečena beseda ukradli zgolj metafora, mehka, nedolžna različica besedne zveze znašli smo se, se v parlamentu ideološko in tudi neideološko spopadajo strankarski prvaki, si očitajo vse mogoče, kradejo Bogu čas in porabljajo denar davkoplačevalcev, ti bolj ali manj samo stojijo on strani, opazujejo dogajanje in se muzajo, spet drugi ob šankih bentijo zdaj čez ene zdaj čez druge, in se nezadržno približuje drugi val pandemije, po ocenah bo kmalu na udaru Afrika, poroča današnji The Guardian (Africa facing a quarter of a billion coronavirus case, WHO predicts), se svet leno vrti naprej, komunistična Kitajska še naprej gospodarsko galopira, številni ljudje imajo velike težave, ker bi radi dokazali, da je komunizem tragedija, pa tega zaradi nje očitno ne morejo narediti, alternative ni na vidiku, nihče je ne zna misliti in je še dolgo ne bo. Začasna vrnitev v stare kolesnice bo prinesla več istega, več novoreka, več žargona, več uspešnih ljudi, dolgočasje torej, elite bodo še naprej uživale, ničesar zares pomembnega ne bo mogoče spremeniti, zastopniki kapitalizma pa bodo vztrajno trdili, da je kapitalizem v redu sistem, ki potrebuje le nekaj lepotnih popravkov, čeprav je v resnici zanesljiva pot v nove krize, še večje zadolževanje, večje družbene razlike, podnebne katastrofe epskih razsežnosti, rasistične nacionalizme, trumpe in desničarsko uveljavljanje religije, bojev proti tujcem, priseljencem, migrantom in prosilcem za azil.

Zagovarjanje alternative mora odgovoriti na zahtevno vprašanje, kako jo sploh misliti. Kaj torej želimo?
 
Začetni odgovor na vprašanje je tako rekoč trivialen. Želimo, da bi se politiki, ki upravljajo z državo, dejansko naučili upravljati z njo. Ne mislim le na to, da bi se naučili spoštovati politične nasprotnike in se dostojno pogovarjati z argumenti, to je še najmanj, mislim predvsem na poglobljeni študij same narave politike, zlasti politike v 21. stoletju.
 
Sedanji čas namreč terja nove oblike družbene, politične organiziranosti življenja, ki temelji na kompleksni vednosti o učinkovitem delovanju sodobnih družb, držav, mednarodnih korporacij. Potrebujemo povsem nov tip politikov, ki razumejo mednarodne mehanizme, delovanje držav, velike organizacije in njihovo učinkovitost.
 
Brez vsega tega bo še naprej trpko opazovati, kako slepi vodijo slepe. In prav nič ne bo pomagalo, če bomo gledali sliko in si mislili svoje. Na primer sliko, ki jo je naslikal Pieter Bruegel starejši leta 1568 (De parabel der blinden ali Prispodoba slepih). Ko jo gledamo, zlahka ugotovimo, da slikar dejansko upodablja prispodobo, znameniti Jezusov izrek: Pustite jih! Oni so slepcem slepi vodniki. Če pa slepec slepca vodi, padeta oba v jamo (Mt 15,14).
 
A kaj, če vanjo pademo vsi?