Pandora

Vsak dan me prijazni radijski glas nagovarja in verjetno skuša prepričati, da pomeni vedeti več imeti moč. Glas je res prijazen, zato se ne vznemirjam. Razmišljam. Preberem The Guardian. Naslov prispevka je Dokumenti Pandora: največje uhajanje podatkov razkriva finančne skrivnosti bogatih in močnih. In si mislim. Pravzaprav ni nič novega, če pricurljajo v javnost papirji, iz katerih je razvidno, kako elita skrbi za svoj denar in premoženje; skrbi od nekdaj. Nič novega ni spoznanje, da ga ima veliko, in nič novega ni, da ga vsaj na moralno nepošten način skriva. Vse skupaj je podobno igri: elita kopiči denar in ga skriva, raziskovalni novinarji ga iščejo in naposled najdejo, javnost se pri tem zabava ali pa se tudi ne. Milijarderji, politični voditelji in drugi pripadniki elite, ki vladajo temu svetu, kar pomeni, da imajo moč, znova in znova dokazujejo, kako nemoralni in nepošteni so, čeprav se zdi, da je vse skupaj racionalno. V svetu, v katerem vsakdo tekmuje z vsakim drugim človekom in teka za sanjami, da bi prišel do drobcev z bogatinove mize, je namreč razumno vesti se sebično in egoistično, razumno je skrivati denar, da ti ga kdo ne vzame, razumno je kopičiti moč, kajti če je ne boš nakopičil ti, jo bo tvoj sosed, tega pa nočeš, ker jo lahko uporabi proti tebi, razumno je postavljati profite pred ljudi, saj če imaš dobičke, je življenje udobno, če pa si zgolj eden izmed ljudi, nimaš pa dobičkov, je življenje hitro ena sama mizerija. In ko ljudje zvedo, kako je ime igri in kako poteka, imajo malo več informacij kot pred tem. Nimajo več znanja, ker informacije niso znanje, vendar nimajo od tega nobene otipljive koristi; informacije na primer ne plačujejo položnic. Igra bo jutri tekla naprej natanko tako kot doslej, saj jo vodijo ljudje, ki sicer nimajo znanja, imajo pa moč. Za znanje jim je vseeno, za moč pač ne. Hočejo vladati, ne vedeti. Razcep med temi, ki imajo, in onimi, ki nimajo, med temi, ki imajo dostop, in onimi, ki ga nimajo in so marginalizirani, kot se reče, bo večji in večji. V tej luči je podatek, ki je prav tako te dni ugledal luč sveta, da je od leta 1950 doslej v Franciji med katoliškimi duhovniki operiralo okoli 3000 pedofilov, ki so uničevali življenja otrok, medtem ko so jim pridigali o dobroti in Jezusovem zglednem življenju, zgolj kapljica v morje tega, kar molče prenašamo iz dneva v dan, medtem ko nam taisti mogočneži polnijo ušesa še s sodobnimi pravljicami o zeleni prihodnosti, družbeni pravičnosti, blagostanju za vse, veri v Boga, upanju v dobro in zaupanju v avtoritete, ki domnevno vedo, kako se izvleči iz dreka, ki se imenuje pandemija & podnebne spremembe & nova avtoritarnost.