Pandemija in demokracija

Ostanite hladni, mirni in bodite sproščeni, zgodilo se bo veliko dobrega. Tako se naslavlja te dni v svojem slogu na sodržavljane ameriški predsednik Trump. Sprašujem. Kaj dobrega se bo zgodilo v svetu, v katerem podnebne spremembe ogrožajo človeštvo in vse živo, smrtonosni koronavirus se nezadržno širi in ekonomski kazalci kažejo na prihajajočo globalno recesijo? Naj s primerom pandemije pojasnim potrebo po generalu, ki nikakor ne more biti Trump, in generalštabu.

Pandemija koronavirusa pomeni tole: govorimo o bolezni, ki jo povzroča nov virus; bolezen se širi zlahka in hitro; povzroča resne težave, ker z njim še ne znamo ravnati tako, da bi ga učinkovito zatrli v kali. Vsakdo z zdravim razumom zato nemudoma ugotovi, da pozivanje, češ da panika ni potrebna, nima nobene resne zveze z logiko pandemije, ugotovi pa tudi, da so potrebni izjemno strogi varnostni ukrepi, da bi širjenje virusa zajezili. In namesto da bi se učili od Kitajcev in Južnokorejcev, ki jim je to uspelo, se zdi, kot da bo v Evropi za vse skupaj poskrbela demokracija; v Južni Koreji so na primer v zadnjem času testirali več kot deset tisoč ljudi dnevno – brez premora.
 
Obstajajo situacije, v katerih je edino zares učinkovito vodenje procesov z enega samega kraja in na način, ki je sicer značilen za vojsko. Nobene demokracije torej.
 
Namesto tega se iz dneva v dan srečujemo z negotovostjo, ki jo netijo prav ti, ki bi morali poveljevati in jasno odrejati, kaj se sme in kaj ne. Tako kar nekaj čakamo in sami odločamo, ali je nevarnost okužbe velika ali ne, kam bomo šli, kje bomo smučali, kaj bomo delali, nekateri celo načrtujejo potovanja v Italijo.
 
Da ne govorim o ameriškem predsedniku Trumpu, ki za širjenje virusa po ZDA kriti tujce! Komentatorji pravijo, da bosta njegova nekompetentnost ali nesposobnost in sebičnost smrtonosni – berem v današnji številka časnika The Guardian.
 
Trump se namreč obnaša na način, ki ima tri ključne značilnosti nesposobnega voditelja in osebnostno motenega človeka. Prvič. Zanaša se na intuicijo in notranje občutke iz drobovja (gut instincts), namesto da bi se zanašal na znanost. Poleg tega je neskončno egocentričen in sebičen, kar pomeni, da misli samo nase in na to, kar sam misli, da je pomembno. In tretjič. Ko gredo stvari narobe, vedno napade druge in jih obtožuje, krivi in groti, kaj hudega jim bo storil.
 
Osnovna lekcija, ki bi jo morali vzeti v tem trenutku, pa je zelo preprosta. Ljudje potrebujejo jasna navodila z enega samega kraja in prav tako jasno zagrožene kazni, če se ne držijo navodil. Ko je negotovost velika, je to še bolj potrebno. Obstajati mora pameten general, ki odreja in ukazuje, vsi drugi pa morajo poslušati in ubogati. Panika narašča natanko takrat, ko je negotovost velika.
 
In general mora poslušati znanost, ker ta edina ve, kako je z virusom.
 
V tem trenutku pa se dogaja prav nasprotno. Primer. Slovenija zapre mejo z Italijo, predsednik neke tretje države, Francije, ki nima s tem absolutno ničesar, pa besni in nekaj kritizira Slovenijo, češ da ukrepa po svoje in da ni pametno, kar počne. To je res težko dojeti. Še slabše je s tovornjaki na meji med Slovenijo in Hrvaško. Očitno se niso dogovorili niti o tem, kakšna enotna navodila dati voznikom tovornjakov, da bi ti natančno vedeli, kje smejo voziti in kje ne.
 
Demokracija je silno učinkovita zadeva v mirnem času in tam, kjer je razvita demokratična infrastruktura, niti približno pa ni učinkovita v vojnem stanju oziroma vsakič, ko se dogaja kaj takega, kar lahko primerjamo s pandemijo ali s podnebnimi spremembami.