Ozračje in vzdušje

Tako rekoč vsak dan dobim kako sporočilo ali vabilo. Danes zjutraj na primer tole: pozdravljeni, v času, v katerem živimo, se iz dneva v dan bolj zavedamo pomembnosti osebnih veščin, saj so samozavest, zaupanje vase, odprtost in sodelovanje ključne za vaš osebni in poslovni uspeh. Veliko več možnosti za uspeh boste imeli, če boste poznali vse svoje kompetence, prepoznali in uporabili svoje talente, prav tako pa je pomembno tudi, da veste, kaj so vaše slabosti ter jih znate upravljali tako, da vas ne bodo ovirale pri delu. Če znate slabosti spremeniti v prednosti, bo vaše delo dobilo krila. Sporočilo so mi poslali zato, ker od mene nekaj hočejo, seveda. Zame (!) so pripravili delavnice, na katerih me bodo usposobili, tako obljubljajo, da bom prestopil iz polja povprečja v polje dosežkov! Ponujajo mi Self empowerment s pomočjo praktičnih primerov, povratnih informacij in sugestij predavatelja ter pripravo osebne SWOT analize in soočenje z vrsto izzivov. Vse to se bo dogajalo 3. decembra letos, ko bom imel na letni konferenci ob svetovnem dnevu invalidov predavanje z naslovom Generacija Z: posebne potrebe in sodobne družbe. Ironično.

Dobro se spominjam neoliberalnega vzpona. Bilo je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sta prišla na oblast Železna lady in gospod Reagan. Družba nenadoma ni več obstajala, posamezniki so se lahko veselili, da bo v prihodnosti vsak od njih uspel. Sindikati so postali povsem odveč, pravzaprav so bili nepotrebna ovira. Če lahko uspe slehernik, zakaj bi imeli sindikate?
 
Sočasno so prihajale v svet prve informacije o podnebnih spremembah. Spominjam se, ko sem prvič slišal za toplogredne pline. In da jih ne želimo imeti v ozračju preveč. Začenjal se je orjaški projekt družbenega preoblikovanja in gospodarskega razmaha brez primere v zgodovini. Znanost o podnebnih spremembah je bila nezaželena, zdelo se je, da je ozračje manj pomembno, in vtis je bil, da je pomembno vzdušje med ljudmi.
 
Prihodnost je bila lepa in obetavna. Bila je polna upanja, kajti skoraj samoumevno je, da si posameznik želi uspeti. Revolucionarne ideje hipijev so počasi tonile v pozabo, lahko bi rekli, da se je vse skupaj vračalo v kolesnice nove normalnosti. Te so bile videti veliko bolje kot posledice revolucionarnega nasilja.
 
Razvijalo se je novo vzdušje, nastajalo pa je tudi novo ozračje. Zaradi njega so se, počasi sicer spreminjale materialne podlage življenja na planetu. Težko jih je bilo zaznati, zato ljudje niso bili vznemirjeni. Vznemirjeni so bili nekateri daljnovidni znanstveniki, toda v resnici jih ni nihče poslušal. Ironija je bila, da se je spreminjala materialnost sveta, in sicer na dva povsem nasprotna načina: kapitalizem kot inovativni in dinamični sistem družbenega življenja je dobival nov zagon, zato se je svet spreminjal hitreje kot kdajkoli, podnebne spremembe so takisto spreminjale svet in mu določale nove koordinate.
 
Spreminjanje sveta je pospešila Kitajska pod vodstvom Ši Džinpinga. Do leta 2049, pravijo poznavalci, bo postala Kitajska svetovna sila, ki bo postavljala nova pravila globalnega življenja in nove norme. Če vprašate kitajskega voditelja, je Kitajska že dolgo v vzponu in vzpenjala se bo še naprej. Njeni interesi bodo vse bolj prevladovali, saj je zares velika država, zato ima Ši upravičeno vtis, da je zgodovina končno na njegovi oziroma kitajski strani. In kaj to pomeni za podnebje, ki je pomembno za vse prebivalce planeta, ne le za Kitajsko?
 
Kitajsko gospodarstvo je še vedno zelo odvisno od premoga. Njegova poraba raste, ker potrebuje gospodarstvo veliko energije. Rast jo potrebuje še več. Vse bo zato raslo, le da bo rast neoliberalnega vzdušja vse bolj zaznamovana z družbeno neenakostjo, medtem ko bo ozračje vse bolj obremenjeno s toplogrednimi plini.
 
Na tisto delavnico ne bom šel, bom pa na predavanju spregovoril tudi o nevidnem nasilju nad posamezniki, ki jih oglaševalske mašine vsak dan pozivajo, naj vendarle že stopijo iz polja povprečja v polje dosežkov.